Pozdravljeni!
Stara sem 17 let. Že dve leti se počutim zelo napeto, občutek imam da sem že dve leti brez življenja, vse odkar sem vstopila v gimnazijo. Odločitve zdaj, po vseh vzponih in padcih ne obžalujem, še vedno pa menim, da nisem dovolj močna jo končati in nadaljevati šolanje. Počutim se tako živčno. Sploh zadnje leto. Sem zelo pesimistična oseba. Resnično nevem kako bi to opisala z besedami, lahko rečem samo to, da sem resnično zelo pesimistična. V vsaki stvari vidim nekaj slabega, takoj pomislim na najhuje. Ko sem imela nekoliko slabšo krvno sliko sem pomislila da bom pristala na vozičku. Velikokrat me stiska v levem delu prsi in levi rami in takoj pomislim da me bo infarkt. Razumete? Ni tisti pesimizem, v mejah normale. Poleg tega zadnje čase opažam, da me vse moti. Zvenelo bo čudno, ampak npr. ko pri matematiki pišem olepaje me včasih zmoti da se ne dotikajo črt in jih grem popravljat. Nevem kaj mi je, strah me je, da se mi bo zbledlo v glavi. Zelo me je strah smrti, strah me je neuspeha. Strah me je fantov - zaradi izkušenj. Strah me je novih ljudi, saj sem bila celo osnovno šolo žrtev ustrahovanja. Nevem če na moje probleme vpliva preteklost, ali pa ves ta pritisk šole. Pozabila sem še omeniti, da me zelo boli nepravičnost. Mama mi pravi da bo nepravičnost prisotna povsod v mojem življenju ampak jaz se ne morem s tem sprijazniti. Enostavno se mi podre cel sistem, ko vidim da vozim gimnazijo s trojkami poleg vseh zapiskov, map in nevemčesa še kar vložim v to. Vem, da sem vam vse opisala zelo nametano, ampak tako se tudi počutim - vse v glavi imam nametano. Drugače sem srečna oseba. Resnično lahko rečem da sem srečna, če spregledam vse to - imam družino ki me ima rada, imam prijatelje, imam dom v katerega se lahko zatečem. Nevem od kod vse to izvira. Že od petega leta naprej se pogovarjam sama s sabo. Zamišljam si, da oponašam nekoga drugega. To je nekaj, kar nisem še nikomur povedala. Zdaj se trudim, da sem s tem prenehala, a še vedno ko grem ven iz hiše imam občutek prisotnosti nekoga, ki ga ni. Razmišljala sem že, da bi obiskala psihiatra, ker mi vse kar sem napisala pove, da sem bolna. Pa sem res? Ker resnica je ta, da kogarkoli vprašate vam bo rekel, da sem nasmejana, zelo dobro vzgojena in prijazna punca. In to tudi sem, pa ne da se hvalim. Kot da živim v dveh svetovih. Prosim pomagajte. Prosim vas bolj kot vse drugo, pomagajte mi. Sem depresivna? Sem bolna? Kaj mi je? Nočem da se mi zmeša? Se mi lahko? Prosim, en odgovor, kateri koli, na katero koli vprašanje.
Hvala vam.
Stara sem 17 let. Že dve leti se počutim zelo napeto, občutek imam da sem že dve leti brez življenja, vse odkar sem vstopila v gimnazijo. Odločitve zdaj, po vseh vzponih in padcih ne obžalujem, še vedno pa menim, da nisem dovolj močna jo končati in nadaljevati šolanje. Počutim se tako živčno. Sploh zadnje leto. Sem zelo pesimistična oseba. Resnično nevem kako bi to opisala z besedami, lahko rečem samo to, da sem resnično zelo pesimistična. V vsaki stvari vidim nekaj slabega, takoj pomislim na najhuje. Ko sem imela nekoliko slabšo krvno sliko sem pomislila da bom pristala na vozičku. Velikokrat me stiska v levem delu prsi in levi rami in takoj pomislim da me bo infarkt. Razumete? Ni tisti pesimizem, v mejah normale. Poleg tega zadnje čase opažam, da me vse moti. Zvenelo bo čudno, ampak npr. ko pri matematiki pišem olepaje me včasih zmoti da se ne dotikajo črt in jih grem popravljat. Nevem kaj mi je, strah me je, da se mi bo zbledlo v glavi. Zelo me je strah smrti, strah me je neuspeha. Strah me je fantov - zaradi izkušenj. Strah me je novih ljudi, saj sem bila celo osnovno šolo žrtev ustrahovanja. Nevem če na moje probleme vpliva preteklost, ali pa ves ta pritisk šole. Pozabila sem še omeniti, da me zelo boli nepravičnost. Mama mi pravi da bo nepravičnost prisotna povsod v mojem življenju ampak jaz se ne morem s tem sprijazniti. Enostavno se mi podre cel sistem, ko vidim da vozim gimnazijo s trojkami poleg vseh zapiskov, map in nevemčesa še kar vložim v to. Vem, da sem vam vse opisala zelo nametano, ampak tako se tudi počutim - vse v glavi imam nametano. Drugače sem srečna oseba. Resnično lahko rečem da sem srečna, če spregledam vse to - imam družino ki me ima rada, imam prijatelje, imam dom v katerega se lahko zatečem. Nevem od kod vse to izvira. Že od petega leta naprej se pogovarjam sama s sabo. Zamišljam si, da oponašam nekoga drugega. To je nekaj, kar nisem še nikomur povedala. Zdaj se trudim, da sem s tem prenehala, a še vedno ko grem ven iz hiše imam občutek prisotnosti nekoga, ki ga ni. Razmišljala sem že, da bi obiskala psihiatra, ker mi vse kar sem napisala pove, da sem bolna. Pa sem res? Ker resnica je ta, da kogarkoli vprašate vam bo rekel, da sem nasmejana, zelo dobro vzgojena in prijazna punca. In to tudi sem, pa ne da se hvalim. Kot da živim v dveh svetovih. Prosim pomagajte. Prosim vas bolj kot vse drugo, pomagajte mi. Sem depresivna? Sem bolna? Kaj mi je? Nočem da se mi zmeša? Se mi lahko? Prosim, en odgovor, kateri koli, na katero koli vprašanje.
Hvala vam.