Pozdravljeni!
Stara sem 17 let in zaključujem 3. letnik gimnazije. Že od prvega letnika dalje razmišljam, da bi poiskala pomoč psihiatra/psihoterapevta, a sem svoje težave ter stiske vedno nekako potlačila oziroma opravičila s tem, da se najbrž samo smilim sama sebi ter da imajo drugi podobne težave. Navzven se zdi, kot da imam vse, sama pa se počutim vedno bolj in bolj prazno, zdi se mi, kot da me nič ne osrečuje in me tudi nikoli ne bo. Postala sem zelo pesimistična, v vsem vidim le slabo, za vse ljudi sklepam, da mi hočejo škodovati. Zlomi me vsaka najmanjša stvar. Imam tudi druge specifične težave, a pravzaprav niso bistvene za moje vprašanje.
Zanima me (glede na to, da imam 17 let), ali lahko sama, brez privolitve, podpisa in vedenja staršev obiskujem psihiatra/psihoterapevta (mimogrede, mi lahko poveste, kakšna je praksa- se človek v takšni situaciji odloči za psihiatra ali psihoterapevta..slišala sem že za primere, ko je oseba hodila k psihiatru le ''na pogovor'', zdravil pa ji psihiater ni predpisal, čeprav je to osnovna razlika med psihiatrom in psihoterapevtov. Prosim, popravite me, če se motim). Zanima me tudi, kakšen je postopek. Naj se naročim k svoji osebni zdravnici ter ji preprosto povem, da želim napotnico za psihiatra/psihoterapevta? Ali napotnico sploh potrebujem? Kako je s pomočjo pri psihiatrih s koncesijo? Ne vem, kako naj celotno zadevo izpeljem.
Najlepša hvala za vaš čas in odgovor,
Anemarie
Stara sem 17 let in zaključujem 3. letnik gimnazije. Že od prvega letnika dalje razmišljam, da bi poiskala pomoč psihiatra/psihoterapevta, a sem svoje težave ter stiske vedno nekako potlačila oziroma opravičila s tem, da se najbrž samo smilim sama sebi ter da imajo drugi podobne težave. Navzven se zdi, kot da imam vse, sama pa se počutim vedno bolj in bolj prazno, zdi se mi, kot da me nič ne osrečuje in me tudi nikoli ne bo. Postala sem zelo pesimistična, v vsem vidim le slabo, za vse ljudi sklepam, da mi hočejo škodovati. Zlomi me vsaka najmanjša stvar. Imam tudi druge specifične težave, a pravzaprav niso bistvene za moje vprašanje.
Zanima me (glede na to, da imam 17 let), ali lahko sama, brez privolitve, podpisa in vedenja staršev obiskujem psihiatra/psihoterapevta (mimogrede, mi lahko poveste, kakšna je praksa- se človek v takšni situaciji odloči za psihiatra ali psihoterapevta..slišala sem že za primere, ko je oseba hodila k psihiatru le ''na pogovor'', zdravil pa ji psihiater ni predpisal, čeprav je to osnovna razlika med psihiatrom in psihoterapevtov. Prosim, popravite me, če se motim). Zanima me tudi, kakšen je postopek. Naj se naročim k svoji osebni zdravnici ter ji preprosto povem, da želim napotnico za psihiatra/psihoterapevta? Ali napotnico sploh potrebujem? Kako je s pomočjo pri psihiatrih s koncesijo? Ne vem, kako naj celotno zadevo izpeljem.
Najlepša hvala za vaš čas in odgovor,
Anemarie