Lepo pozdravljeni!
Imam težave in obrnila sem se na vas, v upanju, da mi boste znali pomagati. Moje težave so velike, vsaj po mojem mnenju in zdi se mi, da sem duševno motena. Naj vam opišem svoje občutke, obnašanje in dejanja. Sem bolj zaprt tip človeka, nimam veliko prijateljev, ker ne maram preveč druženja. No, včasih mi družba zelo paše ampak največ dve prijateljici. Imam dneve ko se super zabavamo, pogovarjamo, sem komunikativna, včasih pa jih še gledati ne morem. Zunaj in v družbi sem ves čas tiho. Nasplošno se obnašam zelo čudno, imam nekakšne "obrede", npr. zvečer pred spanjem ne morem zaspati, če pred tem šestnajstkrat ne udarim z nogami ob tla. Tudi ko pridem domov si moram obvezno umiti roke in obraz ter se preoblečt ker če se ne se mi zdi da se umazana in raznašam svinjarijo po svojem stanovanju in znorim. Poleg tega imam že eno leto samomorilne misli. Ves dan premišljujem o tem, kaj je moj razlog za življenje in na koncu vedno pridem do ugotovitve da ga v bistvu nimam in bi bilo bolje če bi bila mrtva. Eden od razlogov za take misli je to, da sem debela. Ko hujšam, hujšam tako da ne jem ničesar po več dni in tudi pijem zelo malo. Zdi se mi da mi to uničuje psiho. Približno dvakrat na mesec se nažrem in potem bruham. Trenutno hujšam zato, da bi v krsti dobro izgledala. Vedno kadar vidim ali slišim za kakšen strup, pomislim ali bi bil dovolj mačan da bi me ubil in kje bi ga lahko dobila. Isto je z noži, ki me vabijo da si prerežem vratno žilo ali žile v zapestju. Ni več dneva da ne bi mislila na samomor. Išcem načine, ki bi me hitro ubili. Imam tudi namišljeno prijateljico. Kadar sem vesela - to je redkokdaj, se skupaj veseliva in skačeva. Vse ji povem, čeprav ne obstaja. Ko sem zunaj se v glavi ves čas pogovarjam sama s sabo ali z njo. V glavi mi nekaj govori naj bom samodestruktivna in naredim slabe stvari. Tako se večkrat s kladivom tolčem po rokah in kolenih, da sem vsa v modricah. Včasih grem v kopalnico in spijem čistilo, hočem se mučiti, trpeti. Ko dobim trebušne bolečine ali zbolim sem presrečna in poskušam pospešiti obolenje. Včasih se smejem in jočem hkrati. V enem trenutku se mi zdi situacija obvladljiva in bom vredu, v naslednji minuti je spet vse narobe in spet so tu samomorilne misli. To me spremlja skozi cel dan. Ves čas si tudi grizem nohte, mučkam roke, moje roke so zelo potne, grizem si ustnice, živčna sem. Ob živce me spravi že vsaka malenkost, npr. da mi mobi zašteka, dalinec ne dela in zato stvar z vso silo vržem ob tla ali steno. Tudi sram me je iti v trgovino, knjižnico, ker se bojim da me bo kdo videl. Sram me je tudi jesti pred drugimi in koga kaj vprašati. Ves čas sem žalostna, čeprav več niti ne vem razloga za to. Smešne so mi stvari, ki sploh niso smešne. Občasno imam tudi napade smeha, ko mi je vse smešno. Kadar sem jezna mi gre na jok. Z mano je nekaj narobe, to vem. Prosim pomagajte mi.
Najlepša hvala in lep pozdrav!
Imam težave in obrnila sem se na vas, v upanju, da mi boste znali pomagati. Moje težave so velike, vsaj po mojem mnenju in zdi se mi, da sem duševno motena. Naj vam opišem svoje občutke, obnašanje in dejanja. Sem bolj zaprt tip človeka, nimam veliko prijateljev, ker ne maram preveč druženja. No, včasih mi družba zelo paše ampak največ dve prijateljici. Imam dneve ko se super zabavamo, pogovarjamo, sem komunikativna, včasih pa jih še gledati ne morem. Zunaj in v družbi sem ves čas tiho. Nasplošno se obnašam zelo čudno, imam nekakšne "obrede", npr. zvečer pred spanjem ne morem zaspati, če pred tem šestnajstkrat ne udarim z nogami ob tla. Tudi ko pridem domov si moram obvezno umiti roke in obraz ter se preoblečt ker če se ne se mi zdi da se umazana in raznašam svinjarijo po svojem stanovanju in znorim. Poleg tega imam že eno leto samomorilne misli. Ves dan premišljujem o tem, kaj je moj razlog za življenje in na koncu vedno pridem do ugotovitve da ga v bistvu nimam in bi bilo bolje če bi bila mrtva. Eden od razlogov za take misli je to, da sem debela. Ko hujšam, hujšam tako da ne jem ničesar po več dni in tudi pijem zelo malo. Zdi se mi da mi to uničuje psiho. Približno dvakrat na mesec se nažrem in potem bruham. Trenutno hujšam zato, da bi v krsti dobro izgledala. Vedno kadar vidim ali slišim za kakšen strup, pomislim ali bi bil dovolj mačan da bi me ubil in kje bi ga lahko dobila. Isto je z noži, ki me vabijo da si prerežem vratno žilo ali žile v zapestju. Ni več dneva da ne bi mislila na samomor. Išcem načine, ki bi me hitro ubili. Imam tudi namišljeno prijateljico. Kadar sem vesela - to je redkokdaj, se skupaj veseliva in skačeva. Vse ji povem, čeprav ne obstaja. Ko sem zunaj se v glavi ves čas pogovarjam sama s sabo ali z njo. V glavi mi nekaj govori naj bom samodestruktivna in naredim slabe stvari. Tako se večkrat s kladivom tolčem po rokah in kolenih, da sem vsa v modricah. Včasih grem v kopalnico in spijem čistilo, hočem se mučiti, trpeti. Ko dobim trebušne bolečine ali zbolim sem presrečna in poskušam pospešiti obolenje. Včasih se smejem in jočem hkrati. V enem trenutku se mi zdi situacija obvladljiva in bom vredu, v naslednji minuti je spet vse narobe in spet so tu samomorilne misli. To me spremlja skozi cel dan. Ves čas si tudi grizem nohte, mučkam roke, moje roke so zelo potne, grizem si ustnice, živčna sem. Ob živce me spravi že vsaka malenkost, npr. da mi mobi zašteka, dalinec ne dela in zato stvar z vso silo vržem ob tla ali steno. Tudi sram me je iti v trgovino, knjižnico, ker se bojim da me bo kdo videl. Sram me je tudi jesti pred drugimi in koga kaj vprašati. Ves čas sem žalostna, čeprav več niti ne vem razloga za to. Smešne so mi stvari, ki sploh niso smešne. Občasno imam tudi napade smeha, ko mi je vse smešno. Kadar sem jezna mi gre na jok. Z mano je nekaj narobe, to vem. Prosim pomagajte mi.
Najlepša hvala in lep pozdrav!