Nisem še zasledila podobnega problema in niti ne vem, če je ta naslov pravi. Bom poskusila razložiti problem, ki se vam bo morda zdel smešen.
Stara sem 54 let, delam v zelo zahtevnem intelektualnem poklicu, razvezana sem že vrsto let, otroci so odrasli. Trenutno živim zelo zadovoljno življenje, nimam zdravstvenih težav, vsi v družini smo dobro in se razumemo. Tudi duševnih težav nimam, nasploh sem nadpovprečno zdrava in vitalna. Nikoli nisem kadila, sploh nisem poskusila cigaret in me ni mikalo. V otroštvu pa sem bila veliko izpostavljena cigaretnemu dimu. Oče je bil verižni kadilec, kasneje tudi brat, vsak od njiju je pokadil 2 - 3 škatle cigaret na dan. Oče je umrl za rakom na grlu, brat pa je nehal kaditi. Približno 10 let ni v moji bližnji okolici praktično nikogar, ki bi kadil. Pa vendar - voham dim. Kar naprej ga voham. Ne ves čas, ampak večkrat dnevno. Med delom, ko sem za računalniku, imam občutek, da je v prostoru nekdo, ki kadi in me začne dušiti od dima. Zvečer, pred TV, voham dim. Večkrat sem že vstala in šla pogledat pred hišo, če morda kdo ne stoji zunaj in kadi (živim v pritličju). Ko se vozim sama z avtom, imam občutek, da nekdo zraven mene kadi. Dim čutim v nosnicah in v pljučih, včasih me stiska in duši v grlu. Saj ne, da bi bilo to zelo moteče, a vseeno se sprašujem, od kod mi ta občutek in ali je to znak kakšnih duševnih sprememb. Nikoli nisem doživela (vsaj ne vem, da bi) kakšne travme v zvezi z dimom, požarom, nisem bila udeležena v požaru, niti nihče od bližnjih, ni me strah ognja, rada zakurim kamin in rada sedim ob kresu, ob ognju. V stanovanju imam običajne senzorje za morebitno pojavnost ogljikovega monoksida in plina. Ampak zakaj kar naprej duham dim? Zadnje čase celo vedno bolj pogosto, večkrat na dan.
Hvala za odgovor in lep pozdrav.
Stara sem 54 let, delam v zelo zahtevnem intelektualnem poklicu, razvezana sem že vrsto let, otroci so odrasli. Trenutno živim zelo zadovoljno življenje, nimam zdravstvenih težav, vsi v družini smo dobro in se razumemo. Tudi duševnih težav nimam, nasploh sem nadpovprečno zdrava in vitalna. Nikoli nisem kadila, sploh nisem poskusila cigaret in me ni mikalo. V otroštvu pa sem bila veliko izpostavljena cigaretnemu dimu. Oče je bil verižni kadilec, kasneje tudi brat, vsak od njiju je pokadil 2 - 3 škatle cigaret na dan. Oče je umrl za rakom na grlu, brat pa je nehal kaditi. Približno 10 let ni v moji bližnji okolici praktično nikogar, ki bi kadil. Pa vendar - voham dim. Kar naprej ga voham. Ne ves čas, ampak večkrat dnevno. Med delom, ko sem za računalniku, imam občutek, da je v prostoru nekdo, ki kadi in me začne dušiti od dima. Zvečer, pred TV, voham dim. Večkrat sem že vstala in šla pogledat pred hišo, če morda kdo ne stoji zunaj in kadi (živim v pritličju). Ko se vozim sama z avtom, imam občutek, da nekdo zraven mene kadi. Dim čutim v nosnicah in v pljučih, včasih me stiska in duši v grlu. Saj ne, da bi bilo to zelo moteče, a vseeno se sprašujem, od kod mi ta občutek in ali je to znak kakšnih duševnih sprememb. Nikoli nisem doživela (vsaj ne vem, da bi) kakšne travme v zvezi z dimom, požarom, nisem bila udeležena v požaru, niti nihče od bližnjih, ni me strah ognja, rada zakurim kamin in rada sedim ob kresu, ob ognju. V stanovanju imam običajne senzorje za morebitno pojavnost ogljikovega monoksida in plina. Ampak zakaj kar naprej duham dim? Zadnje čase celo vedno bolj pogosto, večkrat na dan.
Hvala za odgovor in lep pozdrav.