Posredujem odgovor Barbare Šegula, dr.med. specialistke psihiatrije in se ji zahvaljujem za sodelovanje!
Draga petnajstletnica,
Obisk pri psihiatru ni nič bolj stresen kot obisk pri kakšnem drugem zdravniku, iz svojih izkušenj pa ti lahko povem, da je za veliko ljudi pravzaprav veliko olajšanje, ko lahko prvič neobremenjeno in brez zadržkov govorijo odkrito in iskreno o svojih težavah, brez da bi jih zaradi tega sodili, kritizirali ali celo obsojali. Psihiatri smo tudi samo ljudje, ki popolnoma razumemo, da je za večino ljudi ob prvih stikih težko govoriti o svojih najbolj intimnih strahovih, skrbeh in težavah, sploh če so te teme dolgo držali v sebi in z njimi niso hoteli obremenjevati drugih, ob tem pa kot si že samo napisala lahko občutijo strah, sram, občutke krivde ali še kaj podobnega. Vendar pa je za to, da ti lahko nekdo pomaga prebroditi tvoje težave, potrebno, da jih najprej spozna, razume in začuti, to pa se lahko zgodi le tako, da si ti tista, ki bo o njih spregovorila. Na ta način bo psihiater lahko spoznal in si ustvaril širšo sliko o tvojem življenju in ovirah, na katere si naletela, ter ti jih pomagal premagati. Psihiater je kot vsak drug zdravnik zavezan k poklicnemu varovanju pacientovih izjav, in ne sme brez tvojega soglasja govoriti s kom drugim o tvojih težavah, razen v primeru, ko ga za to pokliče sodišče, policija, ko je dolžan prijaviti nasilje, druga kazniva dejanja, povezana s pacientom ali kadar je resno ogroženo življenje pacienta ali koga drugega. Tako, da je strah, da bo vse, kar boš povedala psihiatru, on povedal tvojim staršem, popolnoma odveč. Čeprav pa je res, da psihiatri vedno spodbujamo tudi vključevanje bližnjih svojcev v zdravljenje, pomagamo vzpostaviti nek nov odnos, način komunikacije v družinah, saj je ta zelo pomemben za izboljšanje težav posameznika. Vendar vedno v soglasju s pacientom. Upam, da sem ti dala dovolj informacij in te opogumila, da poiščeš pomoč tudi v taki obliki, sploh če so tudi drugi opazili in te spodbudili k temu. Iskanje pomoči na tak način ni nič sramotnega, slabotnega, pravzaprav je dejanje velikega poguma in modrosti, da si človek prizna, da ima na nekem področju težave, ki jih sam ne zmore, ne zna razrešiti in jih skuša premagati s pomočjo koga, ki je za to usposobljen, pripravljen in motiviran.
LP,
Barbara Šegula, psihiatrinja iz Enote za adolescentno psihiatrijo
Draga petnajstletnica,
Obisk pri psihiatru ni nič bolj stresen kot obisk pri kakšnem drugem zdravniku, iz svojih izkušenj pa ti lahko povem, da je za veliko ljudi pravzaprav veliko olajšanje, ko lahko prvič neobremenjeno in brez zadržkov govorijo odkrito in iskreno o svojih težavah, brez da bi jih zaradi tega sodili, kritizirali ali celo obsojali. Psihiatri smo tudi samo ljudje, ki popolnoma razumemo, da je za večino ljudi ob prvih stikih težko govoriti o svojih najbolj intimnih strahovih, skrbeh in težavah, sploh če so te teme dolgo držali v sebi in z njimi niso hoteli obremenjevati drugih, ob tem pa kot si že samo napisala lahko občutijo strah, sram, občutke krivde ali še kaj podobnega. Vendar pa je za to, da ti lahko nekdo pomaga prebroditi tvoje težave, potrebno, da jih najprej spozna, razume in začuti, to pa se lahko zgodi le tako, da si ti tista, ki bo o njih spregovorila. Na ta način bo psihiater lahko spoznal in si ustvaril širšo sliko o tvojem življenju in ovirah, na katere si naletela, ter ti jih pomagal premagati. Psihiater je kot vsak drug zdravnik zavezan k poklicnemu varovanju pacientovih izjav, in ne sme brez tvojega soglasja govoriti s kom drugim o tvojih težavah, razen v primeru, ko ga za to pokliče sodišče, policija, ko je dolžan prijaviti nasilje, druga kazniva dejanja, povezana s pacientom ali kadar je resno ogroženo življenje pacienta ali koga drugega. Tako, da je strah, da bo vse, kar boš povedala psihiatru, on povedal tvojim staršem, popolnoma odveč. Čeprav pa je res, da psihiatri vedno spodbujamo tudi vključevanje bližnjih svojcev v zdravljenje, pomagamo vzpostaviti nek nov odnos, način komunikacije v družinah, saj je ta zelo pomemben za izboljšanje težav posameznika. Vendar vedno v soglasju s pacientom. Upam, da sem ti dala dovolj informacij in te opogumila, da poiščeš pomoč tudi v taki obliki, sploh če so tudi drugi opazili in te spodbudili k temu. Iskanje pomoči na tak način ni nič sramotnega, slabotnega, pravzaprav je dejanje velikega poguma in modrosti, da si človek prizna, da ima na nekem področju težave, ki jih sam ne zmore, ne zna razrešiti in jih skuša premagati s pomočjo koga, ki je za to usposobljen, pripravljen in motiviran.
LP,
Barbara Šegula, psihiatrinja iz Enote za adolescentno psihiatrijo