Spoštovani!
Ne vem, če sem prišla na pravi forum, upam, da mi boste lahko svetovali ali pravilno usmerili. Moja težava je sledeča.
Doma sem s Primorske, tudi moža imam od tam, vendar sva se zaradi bližine službe preselila v notranjo Slovenijo. Imava enega otroka. Blizu mene živi tudi sestra, s katero sva zelo navezani in to mi velikokrat olajša dušo. Problem je v tem, da opažam, da vedno pogosteje pogrešam dom, primorsko, vaško življenje, ljudi iz vasi. Čeprav prej nisem imela ne vem koliko stikov z ljudmi, pač povprečje, ko se srečaš pri delu. Po poklicu sem učiteljica in ta moja težava se najpogosteje pojavi med počitnicami in seveda vikendi, ko smo doma. Takrat grem s cmokom v grlu od doma in potrebujem še nekaj dni, da se spet navadim na drugačno življenje. Tudi sinček je rad pri babici in dedku, saj imata kmetijo in je ves čas delo, traktorji in živali. To zelo pogrešam. Vse bi dala, da bi lahko šla popoldne po službi na vrt z otrokom (živimo namreč v bloku), se družila z mamicami, ki imajo tudi manjše otroke. Teh je sedaj v vasi kar nekaj. Res pa je, da na gorenjskem še nismo ustvarili vezi, tudi v vrtec sin še ni hodil. Pogrešam vaško življenje, ljudi od tam. Težko mi je tudi, ker sva s sestro pustili mamo in očeta sama na kmetiji. To mi tudi povzroča velike težave in večkrat jočem zaradi tega. Vsak dan si predstavljam, kako bi bilo, če bi živeli doma. Poskušam izvleči prednosti in pomanjkljivosti. Obremenjujem se tudi s prihodnostjo. Kaj bo, ko bo ostal samo eden od staršev in potem nikogar več? Kkao bom jaz takrat domov hodila? Paralo se mi bo srce.... Kaj bo čez deset let, ali bo sploh kateri od vnukov še hodil domov k dedku in babici, kdo bo prevzel kmetijo... Vsi mi govorijo, naj se ne obremenjujem s prihodnostjo, ker se nikoli ne vem, a jaz tega ne morem. Predstavljam si, kako življenje beži naprej in moja starša živita stran od svojih vnukov, ki bodo zrasli mimo njunega življenja. Naj povem, da smo oddaljeno 80 km, kar nam vzame 2 uri vožnje, saj so zelo slabe povezave. Domov gremo približno enkrat na mesec, včasih tudi več. Vse me teži, jočem zaradi tega. Vem pa, da če bi šli živet domov, pa bi strašansko pogrešala sestro. Najraje oz. najbolje bi bilo zame, če bi vsi živeli doma. Potem se tolažim, da mogoče se preselimo čez deset let, ko bodo kaj boljši časi. A spet nastane problem - sin bo takrat star 13 let in potem selitev, izguba njegovih prijateljev, sprememba. Ravno bo šel v srednjo šolo, mi pa v vas in bo moral od doma. Skrb na skrb. Ne vem, kaj je to, vendar se mi zdi, da je vse to nerealno, a pomagati si ne znam. Mož pravi, da gledam vse negativno, da nisem z ničemer zadovoljna, da imajo ljudje hujše težave in da težav mi sploh nimamo.Vendar vem, da jaz jih imam, to ni normalno, da imam ves čas prisotne te misli. Ko sem zaposlena, te misli izginejo. Kaj svetujete?
Hvala za vaš čas in pomoč.
Ne vem, če sem prišla na pravi forum, upam, da mi boste lahko svetovali ali pravilno usmerili. Moja težava je sledeča.
Doma sem s Primorske, tudi moža imam od tam, vendar sva se zaradi bližine službe preselila v notranjo Slovenijo. Imava enega otroka. Blizu mene živi tudi sestra, s katero sva zelo navezani in to mi velikokrat olajša dušo. Problem je v tem, da opažam, da vedno pogosteje pogrešam dom, primorsko, vaško življenje, ljudi iz vasi. Čeprav prej nisem imela ne vem koliko stikov z ljudmi, pač povprečje, ko se srečaš pri delu. Po poklicu sem učiteljica in ta moja težava se najpogosteje pojavi med počitnicami in seveda vikendi, ko smo doma. Takrat grem s cmokom v grlu od doma in potrebujem še nekaj dni, da se spet navadim na drugačno življenje. Tudi sinček je rad pri babici in dedku, saj imata kmetijo in je ves čas delo, traktorji in živali. To zelo pogrešam. Vse bi dala, da bi lahko šla popoldne po službi na vrt z otrokom (živimo namreč v bloku), se družila z mamicami, ki imajo tudi manjše otroke. Teh je sedaj v vasi kar nekaj. Res pa je, da na gorenjskem še nismo ustvarili vezi, tudi v vrtec sin še ni hodil. Pogrešam vaško življenje, ljudi od tam. Težko mi je tudi, ker sva s sestro pustili mamo in očeta sama na kmetiji. To mi tudi povzroča velike težave in večkrat jočem zaradi tega. Vsak dan si predstavljam, kako bi bilo, če bi živeli doma. Poskušam izvleči prednosti in pomanjkljivosti. Obremenjujem se tudi s prihodnostjo. Kaj bo, ko bo ostal samo eden od staršev in potem nikogar več? Kkao bom jaz takrat domov hodila? Paralo se mi bo srce.... Kaj bo čez deset let, ali bo sploh kateri od vnukov še hodil domov k dedku in babici, kdo bo prevzel kmetijo... Vsi mi govorijo, naj se ne obremenjujem s prihodnostjo, ker se nikoli ne vem, a jaz tega ne morem. Predstavljam si, kako življenje beži naprej in moja starša živita stran od svojih vnukov, ki bodo zrasli mimo njunega življenja. Naj povem, da smo oddaljeno 80 km, kar nam vzame 2 uri vožnje, saj so zelo slabe povezave. Domov gremo približno enkrat na mesec, včasih tudi več. Vse me teži, jočem zaradi tega. Vem pa, da če bi šli živet domov, pa bi strašansko pogrešala sestro. Najraje oz. najbolje bi bilo zame, če bi vsi živeli doma. Potem se tolažim, da mogoče se preselimo čez deset let, ko bodo kaj boljši časi. A spet nastane problem - sin bo takrat star 13 let in potem selitev, izguba njegovih prijateljev, sprememba. Ravno bo šel v srednjo šolo, mi pa v vas in bo moral od doma. Skrb na skrb. Ne vem, kaj je to, vendar se mi zdi, da je vse to nerealno, a pomagati si ne znam. Mož pravi, da gledam vse negativno, da nisem z ničemer zadovoljna, da imajo ljudje hujše težave in da težav mi sploh nimamo.Vendar vem, da jaz jih imam, to ni normalno, da imam ves čas prisotne te misli. Ko sem zaposlena, te misli izginejo. Kaj svetujete?
Hvala za vaš čas in pomoč.