Zdravo. Ne vem, če sem na pravi forum pisala, ampak upam da sem.
Torej... stara sem 21 let, imam partnerja in pol leta starega otroka. Imam še dve starejši sestri, ena je duševno bolana. Ena sestra se je preselila, moja druga sestra, moj fant in otrok živimo pri očetu na kmetiji. Ko sem bila stara še ne 6 let, mi je umrla mama za rakom. Oče je po cele dni delal in ni bil nič doma. Ko sem bila še mlajša, se spomnim, da sem bila pri zdravnici (ne vem lakšen naziv), ker sem bila zelo tiho, nisem nič veliko govorila in še sedaj je tako. Zdaj se z očetom ne pogovarjava nič, na dan kakih 5 besed (odvisno od dneva). Ko se skregava, se skregava zelo in govori zelo grde besede meni in tudi sestri. Ima naju za nesposobni. V osnovni šoli so se tudi že precej delali norca z mene. Res je, da sploh nimam volje do ničesar in ne pomagam doma nič (od tod ta nesposobnost). No, poleti pomagam grabit in zmetavat in v štalo sem hodila, dokler nisem rodila. Zdaj npr.kuham, ampak pospravljam pa ne in nič ne delam drugega. Z otrokom se tudi premalo ukvarjam, ves čas sem na internetu (sklepam, da zato, ker želim ubezati temu zivljenju). O sebi imam zelo slabo mnenje, tudi partnerju ni več toliko do mene se mi zdi. Ker sem dobesedno vele dni zaprta v sobi z otrokom, ate in partner pa delata. Ko sva se nazadnje skregala z očetom, sem že pripravila stvari, da grem z otrokom in sem upala, da tudi s partnerjem in s sestro. Sem klicala sestro, ki ne živi več tukaj, da bi tam prespala par dni, ampak mi je začela pridigat, da morm tud kaj pomagat in to. Partner bi po eni strani tudi šel (vsaj tako je rekel) od tu, ker je moj oče preveč... zelo grdo se obnaša, vsak dan je je jezen in preklinja, nobenega pravega življenja ni tu. Ampak po drugi strani pa bi ostal, ker je veliko zemlje in bi on rad prideloval hrano in če bi šla od tu, verjetno ne bi več jaz dobila zemlje. Pa tudi že ima par svojih živali oz.najinih, ki sva jih kupila in ne more to kar pusziti. Ampak jaz ne zdržim tu, se skrivam v sobi in nočem se srečevat z očetom in nimam volje da bi jarkoli naredila, ker ponavadi nič ne naredim prav zanj. Včasih se bojim, da bom udarila otroka, ker se joče, hitro izgubim živce. Včasih se mi utga in razbijam, preklinjam, jočem. Ne vem kaj naj storim, kam naj se obrnem. Kako naj rešim stvar. V glavi imam, da če bi mi šli od tukaj, bi bila jaz bolj pridna pri delu. Službe tudi nimam, ker sem po šolanju takoj zanosila. Mislim tudi, da bi raje delala v skužbi, kot gospodinjila. A načrtujeva kmalu spet otroka, da ne bodo preveč narazen v letih.
Torej... stara sem 21 let, imam partnerja in pol leta starega otroka. Imam še dve starejši sestri, ena je duševno bolana. Ena sestra se je preselila, moja druga sestra, moj fant in otrok živimo pri očetu na kmetiji. Ko sem bila stara še ne 6 let, mi je umrla mama za rakom. Oče je po cele dni delal in ni bil nič doma. Ko sem bila še mlajša, se spomnim, da sem bila pri zdravnici (ne vem lakšen naziv), ker sem bila zelo tiho, nisem nič veliko govorila in še sedaj je tako. Zdaj se z očetom ne pogovarjava nič, na dan kakih 5 besed (odvisno od dneva). Ko se skregava, se skregava zelo in govori zelo grde besede meni in tudi sestri. Ima naju za nesposobni. V osnovni šoli so se tudi že precej delali norca z mene. Res je, da sploh nimam volje do ničesar in ne pomagam doma nič (od tod ta nesposobnost). No, poleti pomagam grabit in zmetavat in v štalo sem hodila, dokler nisem rodila. Zdaj npr.kuham, ampak pospravljam pa ne in nič ne delam drugega. Z otrokom se tudi premalo ukvarjam, ves čas sem na internetu (sklepam, da zato, ker želim ubezati temu zivljenju). O sebi imam zelo slabo mnenje, tudi partnerju ni več toliko do mene se mi zdi. Ker sem dobesedno vele dni zaprta v sobi z otrokom, ate in partner pa delata. Ko sva se nazadnje skregala z očetom, sem že pripravila stvari, da grem z otrokom in sem upala, da tudi s partnerjem in s sestro. Sem klicala sestro, ki ne živi več tukaj, da bi tam prespala par dni, ampak mi je začela pridigat, da morm tud kaj pomagat in to. Partner bi po eni strani tudi šel (vsaj tako je rekel) od tu, ker je moj oče preveč... zelo grdo se obnaša, vsak dan je je jezen in preklinja, nobenega pravega življenja ni tu. Ampak po drugi strani pa bi ostal, ker je veliko zemlje in bi on rad prideloval hrano in če bi šla od tu, verjetno ne bi več jaz dobila zemlje. Pa tudi že ima par svojih živali oz.najinih, ki sva jih kupila in ne more to kar pusziti. Ampak jaz ne zdržim tu, se skrivam v sobi in nočem se srečevat z očetom in nimam volje da bi jarkoli naredila, ker ponavadi nič ne naredim prav zanj. Včasih se bojim, da bom udarila otroka, ker se joče, hitro izgubim živce. Včasih se mi utga in razbijam, preklinjam, jočem. Ne vem kaj naj storim, kam naj se obrnem. Kako naj rešim stvar. V glavi imam, da če bi mi šli od tukaj, bi bila jaz bolj pridna pri delu. Službe tudi nimam, ker sem po šolanju takoj zanosila. Mislim tudi, da bi raje delala v skužbi, kot gospodinjila. A načrtujeva kmalu spet otroka, da ne bodo preveč narazen v letih.