Pozdravljeni,
Upam, da je to pravi kraj, da zastavim svoje vprašanje.
Stara sem 22 let in že nekaj časa opažam, da sem velikokrat zmedena, imam napačne reakcije, sem preveč čustvena, me je strah izgube soljudi in tudi velikokrat sem zelo razdražljiva zaradi malenkosti, kar se mi prej ni nikoli dogajalo.
Da malo bolje objasnim situacijo. Pred tremi leti sem izgubila svojega očeta in od takrat opažam te spremembe. Vem da je to zelo velik psihičen napor in da pripomore k tem težavam, vendar ne vem, kako si naj pomagam. Po očetovi smrti sem tudi bila pri psihiatrinji, ki je ugotovila samo, da z menoj ni nič narobe, da pravilno razmišljam in da nimam nobenih težav, kar sem ji tudi verjela, potem pa sem začela opažati težave.
V teh letih sem si ustvarila krog prijateljev in v njihovi družbi se počutim res samozavestno(s čimer sem tudi imela težave), vendar sedaj opažam, da me je ves čas strah, da bom te ljudi izgubila. V vsaki novi osebi, ki se pridruži naši družbi vidim tekmeca/ico in me skrbi, da me družba ne bo več sprejemala. Višek te ''ljubosumnosti'' sem dosegla, ko sem se skregala s svojo sestro, samo zato, ker se je želela družit z mojo družbo in ni upoštevala tega, da meni to ni všeč. Prej s tem nikoli nisem imela težav. Vedno sem bila zelo družabna in rada spoznavala nove ljudi.
Opazila sem tudi, da me velikokrat iz tira vržejo malenkosti. Vem da bo slišati smešno, ampak enkrat sem si za zajtrk zaželela jajca in ko sem zjutraj ugotovila, da v hladilniku nimamo niti ene jajce sem se zaradi tega zjokala. Takšne in podobne situacije me vržejo iz tira, kar mi gre definitivno na živce.
Vseh svojih težav se popolnoma zavedam in ni mi všeč da se tako obnašam. Ves čas že poskušam odpraviti te svoje težave in vzgibe, vendar mi nikakor ne uspe.
Upam, da nimam kakšnih globjih težav in zato se tudi obračam na vas. Zanima me, če lahko te težave sčasoma izzvenijo ali se moram obrniti na strokovnjaka?
Upam, da je to pravi kraj, da zastavim svoje vprašanje.
Stara sem 22 let in že nekaj časa opažam, da sem velikokrat zmedena, imam napačne reakcije, sem preveč čustvena, me je strah izgube soljudi in tudi velikokrat sem zelo razdražljiva zaradi malenkosti, kar se mi prej ni nikoli dogajalo.
Da malo bolje objasnim situacijo. Pred tremi leti sem izgubila svojega očeta in od takrat opažam te spremembe. Vem da je to zelo velik psihičen napor in da pripomore k tem težavam, vendar ne vem, kako si naj pomagam. Po očetovi smrti sem tudi bila pri psihiatrinji, ki je ugotovila samo, da z menoj ni nič narobe, da pravilno razmišljam in da nimam nobenih težav, kar sem ji tudi verjela, potem pa sem začela opažati težave.
V teh letih sem si ustvarila krog prijateljev in v njihovi družbi se počutim res samozavestno(s čimer sem tudi imela težave), vendar sedaj opažam, da me je ves čas strah, da bom te ljudi izgubila. V vsaki novi osebi, ki se pridruži naši družbi vidim tekmeca/ico in me skrbi, da me družba ne bo več sprejemala. Višek te ''ljubosumnosti'' sem dosegla, ko sem se skregala s svojo sestro, samo zato, ker se je želela družit z mojo družbo in ni upoštevala tega, da meni to ni všeč. Prej s tem nikoli nisem imela težav. Vedno sem bila zelo družabna in rada spoznavala nove ljudi.
Opazila sem tudi, da me velikokrat iz tira vržejo malenkosti. Vem da bo slišati smešno, ampak enkrat sem si za zajtrk zaželela jajca in ko sem zjutraj ugotovila, da v hladilniku nimamo niti ene jajce sem se zaradi tega zjokala. Takšne in podobne situacije me vržejo iz tira, kar mi gre definitivno na živce.
Vseh svojih težav se popolnoma zavedam in ni mi všeč da se tako obnašam. Ves čas že poskušam odpraviti te svoje težave in vzgibe, vendar mi nikakor ne uspe.
Upam, da nimam kakšnih globjih težav in zato se tudi obračam na vas. Zanima me, če lahko te težave sčasoma izzvenijo ali se moram obrniti na strokovnjaka?