Nič mi ne manjka v življenju, živimo v svoji hiši, 2 avtomobila, hodim na univerzo in zato mi ni treba delati. Imam prijatelje, žurke, dejavnost ki me v življenju res veseli. Vseeno že par mesecev nisem srečna, čutim da me nihče ne razume. NIkomur ne morem povedati vsega, kar čutim, kar mi hodi po glavi, nihče ne razume. Vem da me ima družina rada in se zato ves čas prepiramo, ker jim je mar zame pa ne razumenjo. Predolgo nismo govorili, ne vedo kaj mi hodi po glavi, ne zavedajo se, da sem bila v zednjem letu resnično srečna, ko sem živela v tujini, stran. Ne vedo, da jih nisem pogrešala. Brat me sovraži, sprejel me je z besedami "zakaj si nazaj".. Vem da je v puberteti, vseeno boli. Dolgo sem čutila, da me edino določena žival razume, pomenil mi je cel svet. In vendar sem se mu odpovedalaa, ni moj in nikoli ne bo, vem, da trpi kjer je. Pa ne dovolj, da bi inšpekcija kaj naredila. Saj nima pomena, samo zdaj se mi zdi, da sem ostala sama. Obdana z ljudmi. In igram celo življenje, na faksu se smehljam in družim in "zabavam". Pa se ne , ne zdi se mi, da sem izbrala prav. Doma maska včasih pade, pa nihče ne opazijo, vzamejo kot osebno zamero, da se počutim krivo, ker nisem srečna in klepetava ves čas. In ne vem kaj naj s svojim življenjem, nočem celega preživeti z masko in praznino za njo, pa tako kaže. In zjutraj se bo spet zdelo boljše za par ur, potem bo vse nazaj in tako prokleto boli.
↧