Spoštovani. Na kratko bi vam rada opisala svoj problem, ki me zadnje čase zelo skrbi. Stara sem 33 let. Moj poklic je učiteljica razrednega pouka. Ves čas šolanja sem bila pridna, ubogljiva, nemoteča pri pouku, verjetno zato, ker sem veliko tavala z mislimi, se težko skoncentrirala... Že ob začetku poklicne poti, ko sem dobila pred seboj razred, se je zalomilo. Zdržala sem 2 meseca in padla v hudo depresijo. Enostavno nisem zmogla organizacije pouka, dan in noč sem bila v delu, pred mano pa je nastajala vedno večja luknja neopravljenega dela. Tako sem po zdravljenju z antidepresivi nekako splavala ven in po dveh mesecih brez dela, začela z veliko muko opravljati volentersko pripravništvo. Nato sem v naslednjem letu dobila delo v podaljšanem bivanju-ki ni tako obremenjujoče. Vendar sem lani zopet poučevala v razredu in večkrat so se ponovile iste težave kot pred 8-leti v začetku. Kljub uram priprav nisem pouka speljala kot bi morala, veliko pozabljala... Trenutno sem na bolniški zaradi drugih stvari. Vendar dogaja se mi, da zelo pozabljam, sem zmedena in postaja mi nerodno. Primer-pri obisku prijateljev nisem voščila novega leta prijateljici. Tega se tam nisem zavedala. Ko sem prišla domov, sem začela razmišljati in ugotovila, da se sploh ne spomnim zakaj je do tega prišlo. Kot da bi mi možgani za trenutek zaspali. Ko sodelujem v pogovoru veliko skačem iz teme v temo, začnem pripovedovati in me hitro vse zmoti (to je zelo moteče pri pouku), že pri osnovnih stvareh-npr. popravljanju testov delam redno napake in mi popravljanje vzame zelo dosti časa. Kot nekakšen mrk oz. blacout. Ko mi nekdo kaj pripoveduje ali mi postavi vprašanje, tega dostikrat ne slišim. Doma imam sina in trenutno pričakujem drugi naraščaj. Zelo me skrbi, da tega ne prenašam na otroka. Imam tudi zelo nizko samopodobo. To je v vsakdanjem življenju in v službi zelo moteče. Pred leti sem to že reševala s psihiatrinjo, ki mi je predpisala AD, vendar niso pomagala. Kaj lahko storim? Že v naprej se vam lepo zahvaljujem za vaš čas in odgovor. LP
↧