Spoštovani,
mene pa zannima vaše mnenje glede moje situacije. Stara sem 28 let. Imam težave z epizodami anksioznosti , in sicer zasrbljenost glede zdravstvenih težav. To težavo opažam že nekje 10 let (odkar imam migrene z avro), saj me vedno skrbi, da bi zamenjala znake za kap. V glavnem obravnavana sem pri nevrologu, vse je bp. 4 leta sem s partnerjem, pri njemu živim že 3 leta. Z njegovo mamo se ne razumem najbolje. Prvo leto je bilo vse ok. Nato pa je od mene vedno več pričakovala. Živimo na kmetiji. Jaz sem vedno pomagala po najboljših močeh, ob tem sem dokončala fakulteto in še eno šolo vzporedno. Služim si denar z inštrukcijami in prevajanjem, ki je občasno. Fant se je sicer postavil na mojo stran, ampak vseeno semi zdi razpet med nama. S tastom težav ni. Pač tašča je mnenja, da bi mogla veliko več delati kot delam, ampak mislim, da je nekje drug razlog .... ker sama vem, da delam čisto dovolj, če ne preveč. Prej sploh nisem bila vajena toliko delati in sploh ne težkega dela, tako da sem dobila celo pruh tukaj. Ampak dobro ... mene delo sploh ne moti, moti me njen odnos, da za menoj hodi in preverja delo, da me nadira, ko jaz nimam časa kaj narediti ... skratka tukaj je tako kot bi bila zaposlena. Če kam grem, grem s težkim srcem, z občutkom krivde, ker mi ga ona vcepi. Dela se od jutra do večera, da bi se človek normalno vsedel, ne more, ker je kot neki vojaški režim. Bilokam grem in nanese debata na to kje živim, ne slišim o njej ene lepe besede. Vsi me samo gledajo in se čudijo kako zdržim tukaj. Imava pa svoje stanovanje z lastnim vhodo vsaj to. Ampak jaz imam težave s tem, da grem na dvorišče, pravi strah doživljam pred tem, da bi jo srečala ... odseliti se ne morema, ker pač moj živi od kmetiji in je tudi vse njegovo sedaj. Pred dvema letoma me je celo udarila po ustih. Jaz sploh nimam težav s tem, da pomagam pri opravilih, imam pa tudi svoje obveznosti in željo, da si dobim službo. Meni ona vso voljo do dela pobere. Vedno ima neumestne komentarje. Kriva seveda ni ona, kriva sem jaz. Za novo leto mi je rekla, da upa, da se bova bolje razumeli in da se ne bom kot ena p**** držala zgoraj za sebe v stanovanju. Mislim, a res ne vidi, da je ona vsega kriva? Jaz ko njo zagledam, meni utrip poraste... nisem sproščena in ne počutim se dobro :( zato sem raje čimbolj za sebe, ker vedno pride človek z njo v konflikt. Tudi njeno sorodstvo se čudi, da sploh zdržim tukaj. To mi vsaj pove, da nisem jaz tista, ki dela probleme.
Težava pa je v tem, da odkar so se začeli ti problemi s taščo, sem zelo anksiozna, prav epizodično ... v glavnem po tistem pripetljaju, ko sva se prvič skregali in me je udarila, se je začelo ... bolečine v želodcu, jesti nisem mogla (imeli smo še skupaj kuhinjo), shujšala sem, izgledala sem grozno ... osebna zdravnica se je tudi čudila nad hujšanjem, mislila je, da je nekaj s ščitnico ampak ni bilo. Nato sem se nekako pobrala ... ampak vseen se ta anksioznost ponavlja. Ko še je kdaj prišlo do prepira z njo ali z mojim partnerjem, sem vedno jaz občutila krivdo, rres prav verjela sem v to, da semkriva jaz vsega in spet so prišli na plano fizični simptomi :( lani sem potem dobila službo za kratek čas, bila seveda presrečna. Ampak pred tem so bili spet prepiri, jaz pa sem samo brskala o simptomih. Ugotovila sem tudi, da je lahko migrena z avro povezana z odprtim ovalnim oknom. ŠLa sem na pregled, kjer so ugotovili, da je res možno, da imam to odprtino, ampak dokler ne dela težav, ni problema. Bila sem tudi pri zdravnici za srčne napake (pfo sicer naj ne bi bil napaka ampak fiziološka najdba pri 25%). Rekla je naj odmislim to. Seveda je do pregleda pri tej zdravnici minilo kar nekaj časa, jaz sem vedno bolj brala stvari o pfo, se čist prestrašila in res padla v depresijo. Namreč jaz sem na pregled za pfo šla z mislijo, da zagotovo ne bodo nič najdli, potem pa zvem, da nekaj je ... res me je potrlo in že naslednji dan sem bila čisto "out". Res imela sem zelo čudne simptome, ki so se vlekli dva meseca, nevrološki simptomi s simptomi pljučne embolijo, še celo d dimer res povišan, ampak nikoli niso potrdili kake tromboembolije. Rekli so, da tudi če je bila, je bila tako majhna pljučna embolija, da se je hitro razgradil strdek (od začetka težav do slikanja s ct je minilo 8 dni, ct posnetek bil čist). V glavnem rekli so tudi, da je k temu veliko pripomogla ta situacija, ki sm jo doživela. A je možno, da dožviš postravmatsko stresno motnjo takoj po nekem pripetljaju, ki te res šokira? Govorim o enem dnevu npr ...
Moji dnevi so bili res grozni, grozna depresija, vsak dan sem mislila, da bom umrla :( nisem razumela tega občutka, ko mi je kdaj kdo rekel, ki je imel podobne težave, da se je dobesedno počutil, da se več ne bo zbudil, dokelr nisem tega sama doživela in se poslavljala od svojih domačih. Potem pa sem nekako počasi izplavala iz vsega tega, čeprav še ni čisto ok. Nato sem nenačrtno zanosila, sedaj sem noseča 30t. Srčno upam, da bo z nosečnostjo in mojim otrokom vse vredu. V nosečnosti se je stanje zelo zelo popravilo, čeprav sedaj proti koncu nosečnosti malo razmišljam spet o teh mojih težavah in tašči in kakih zapletih pri porodu. Skrbi me tudi poporodna depresija zaradi vsega tega. Stikov s taščo imam zelo malo. Skrbi me, da mi partner ne bo stal ob strani. Kaj naj storim? Imate kak predlog? Kaj bi svetovali? Tašče sloh ne maram, edina oseba je do katere čutim tak odpor.
mene pa zannima vaše mnenje glede moje situacije. Stara sem 28 let. Imam težave z epizodami anksioznosti , in sicer zasrbljenost glede zdravstvenih težav. To težavo opažam že nekje 10 let (odkar imam migrene z avro), saj me vedno skrbi, da bi zamenjala znake za kap. V glavnem obravnavana sem pri nevrologu, vse je bp. 4 leta sem s partnerjem, pri njemu živim že 3 leta. Z njegovo mamo se ne razumem najbolje. Prvo leto je bilo vse ok. Nato pa je od mene vedno več pričakovala. Živimo na kmetiji. Jaz sem vedno pomagala po najboljših močeh, ob tem sem dokončala fakulteto in še eno šolo vzporedno. Služim si denar z inštrukcijami in prevajanjem, ki je občasno. Fant se je sicer postavil na mojo stran, ampak vseeno semi zdi razpet med nama. S tastom težav ni. Pač tašča je mnenja, da bi mogla veliko več delati kot delam, ampak mislim, da je nekje drug razlog .... ker sama vem, da delam čisto dovolj, če ne preveč. Prej sploh nisem bila vajena toliko delati in sploh ne težkega dela, tako da sem dobila celo pruh tukaj. Ampak dobro ... mene delo sploh ne moti, moti me njen odnos, da za menoj hodi in preverja delo, da me nadira, ko jaz nimam časa kaj narediti ... skratka tukaj je tako kot bi bila zaposlena. Če kam grem, grem s težkim srcem, z občutkom krivde, ker mi ga ona vcepi. Dela se od jutra do večera, da bi se človek normalno vsedel, ne more, ker je kot neki vojaški režim. Bilokam grem in nanese debata na to kje živim, ne slišim o njej ene lepe besede. Vsi me samo gledajo in se čudijo kako zdržim tukaj. Imava pa svoje stanovanje z lastnim vhodo vsaj to. Ampak jaz imam težave s tem, da grem na dvorišče, pravi strah doživljam pred tem, da bi jo srečala ... odseliti se ne morema, ker pač moj živi od kmetiji in je tudi vse njegovo sedaj. Pred dvema letoma me je celo udarila po ustih. Jaz sploh nimam težav s tem, da pomagam pri opravilih, imam pa tudi svoje obveznosti in željo, da si dobim službo. Meni ona vso voljo do dela pobere. Vedno ima neumestne komentarje. Kriva seveda ni ona, kriva sem jaz. Za novo leto mi je rekla, da upa, da se bova bolje razumeli in da se ne bom kot ena p**** držala zgoraj za sebe v stanovanju. Mislim, a res ne vidi, da je ona vsega kriva? Jaz ko njo zagledam, meni utrip poraste... nisem sproščena in ne počutim se dobro :( zato sem raje čimbolj za sebe, ker vedno pride človek z njo v konflikt. Tudi njeno sorodstvo se čudi, da sploh zdržim tukaj. To mi vsaj pove, da nisem jaz tista, ki dela probleme.
Težava pa je v tem, da odkar so se začeli ti problemi s taščo, sem zelo anksiozna, prav epizodično ... v glavnem po tistem pripetljaju, ko sva se prvič skregali in me je udarila, se je začelo ... bolečine v želodcu, jesti nisem mogla (imeli smo še skupaj kuhinjo), shujšala sem, izgledala sem grozno ... osebna zdravnica se je tudi čudila nad hujšanjem, mislila je, da je nekaj s ščitnico ampak ni bilo. Nato sem se nekako pobrala ... ampak vseen se ta anksioznost ponavlja. Ko še je kdaj prišlo do prepira z njo ali z mojim partnerjem, sem vedno jaz občutila krivdo, rres prav verjela sem v to, da semkriva jaz vsega in spet so prišli na plano fizični simptomi :( lani sem potem dobila službo za kratek čas, bila seveda presrečna. Ampak pred tem so bili spet prepiri, jaz pa sem samo brskala o simptomih. Ugotovila sem tudi, da je lahko migrena z avro povezana z odprtim ovalnim oknom. ŠLa sem na pregled, kjer so ugotovili, da je res možno, da imam to odprtino, ampak dokler ne dela težav, ni problema. Bila sem tudi pri zdravnici za srčne napake (pfo sicer naj ne bi bil napaka ampak fiziološka najdba pri 25%). Rekla je naj odmislim to. Seveda je do pregleda pri tej zdravnici minilo kar nekaj časa, jaz sem vedno bolj brala stvari o pfo, se čist prestrašila in res padla v depresijo. Namreč jaz sem na pregled za pfo šla z mislijo, da zagotovo ne bodo nič najdli, potem pa zvem, da nekaj je ... res me je potrlo in že naslednji dan sem bila čisto "out". Res imela sem zelo čudne simptome, ki so se vlekli dva meseca, nevrološki simptomi s simptomi pljučne embolijo, še celo d dimer res povišan, ampak nikoli niso potrdili kake tromboembolije. Rekli so, da tudi če je bila, je bila tako majhna pljučna embolija, da se je hitro razgradil strdek (od začetka težav do slikanja s ct je minilo 8 dni, ct posnetek bil čist). V glavnem rekli so tudi, da je k temu veliko pripomogla ta situacija, ki sm jo doživela. A je možno, da dožviš postravmatsko stresno motnjo takoj po nekem pripetljaju, ki te res šokira? Govorim o enem dnevu npr ...
Moji dnevi so bili res grozni, grozna depresija, vsak dan sem mislila, da bom umrla :( nisem razumela tega občutka, ko mi je kdaj kdo rekel, ki je imel podobne težave, da se je dobesedno počutil, da se več ne bo zbudil, dokelr nisem tega sama doživela in se poslavljala od svojih domačih. Potem pa sem nekako počasi izplavala iz vsega tega, čeprav še ni čisto ok. Nato sem nenačrtno zanosila, sedaj sem noseča 30t. Srčno upam, da bo z nosečnostjo in mojim otrokom vse vredu. V nosečnosti se je stanje zelo zelo popravilo, čeprav sedaj proti koncu nosečnosti malo razmišljam spet o teh mojih težavah in tašči in kakih zapletih pri porodu. Skrbi me tudi poporodna depresija zaradi vsega tega. Stikov s taščo imam zelo malo. Skrbi me, da mi partner ne bo stal ob strani. Kaj naj storim? Imate kak predlog? Kaj bi svetovali? Tašče sloh ne maram, edina oseba je do katere čutim tak odpor.