Oprostite,
spet sem ena in ista oseba, ne rabite brati prejšnjega dolgega posta. Potrebovala sem to dati iz sebe. Odgovorim samo na vprašanje; ja, ker smo doma imeli kakšne hujše bolezni, kje človek seveda želi biti zdrav, kot drugi, noče biti nekaj posebnega, krhkega, brezpomočnega itd., popolnoma razumem stisko okoli praznikov ko hočeš kak kozarec vina, ko se hočeš počutit enakovreden in zdrav, da zmoreš, ko hočeš probati brez tablet. A KO NOBEN NE PREDSTAVI ALTERNATIVE, TI NE POVE DA OBSTAJAJO DRUGE MOŽNOSTI IN TO KATERE. Noben ti ne prinese raziskav, ki ti dajo upanje. Noben ti ne pove število, odstotek ozdravljenih in na kateri točno način - recept brez zdravila je to zneslo! To hočem opozoriti. Če nič drugega, vsaj pogovori, ki se jih vsi otepajo. Pa je še veliko drugih možnosti, je glasba, likovno ustvarjanje, pretirana zaposlenost z nečem, dnevniki, še toliko tega kar se je že in se mora raziskati. Noben v resnici ne išče kaj je že ozdravilo ljudi. Najlažje vržti puško v koruzo in reči naj ne jemlje če noče in mu me pomagati. To naj bi strokovnjaki, to naj bi družina.
Ravno iz tega razloga me grize, zakaj noben ne predstavi tej osebi rešitve, ki so že preizkušene iz strani zdravnikov psihijatrov, iz strani psihijatričnih klinik specijaliziranih za tipične tovrstne probleme in druge kombinacije dijagnoz, kje se ne da pacijente v škatlice ampak se vsako obravnava osebno in na to temo je ogromno enega dokumentarnega gradiva. Zakaj se tej osebi ne predstavi to, da obstaja ta možnost, npr. zdravljenje z dnevniki, da se vsaka oseba od spodaj podpiše in da tako med seboj komunicirajo, če se seveda glasovi ne pojavljujejo vsi hkrati, torej če ena oseba ne ve, da druga obstaja. Pa tudi če, naj se vseeno vodi dnevnik ne glede na to kako teško, travmatično in brezsmisleno se zdi. "wordsalad" potem dobi nek smisel.
Sama sem napisala ogromno dnevnikov, na začetku grobe dogodke, potem čedalje bolj detaljne. Zdej se za ene stvari počutim močna, za druge še vedno ne, ampak sem skoraj 100%, če nebi bilo tega, da bi bila zelo "nerešljiv" pacijent in sigurno bi bila nekakšna multipla persona. Tako sem pa "zdrava" rešljiva . Potencialni pacijent, ampak tak, ki vidi ene možnosti, eno pot, ki bi morala biti predstavljena VSEM ljudem z temi težavami in vem njihovim najbližjim.
Sej ne rabiš nobenemu svoj dnevnik pokazati. Počasi študiraj kaj pomeni tisti mrlič, ki te preganja v sanjah in duši že vsaj 30 let in ki ga ti na koncu "ubiješ" z ne vem, molitvijo v sanjah. Ni treba nobenmu povedati, dovolj da sebi razčistiš česa te je strah. Ne pišemo dnevnikov da nebi drugi videli naša čuvstva, mnenja, toliko težje pa nekdo z nepovezanimi misli, ki delujejo absurdno. Pa najbrž niso. Lp.
spet sem ena in ista oseba, ne rabite brati prejšnjega dolgega posta. Potrebovala sem to dati iz sebe. Odgovorim samo na vprašanje; ja, ker smo doma imeli kakšne hujše bolezni, kje človek seveda želi biti zdrav, kot drugi, noče biti nekaj posebnega, krhkega, brezpomočnega itd., popolnoma razumem stisko okoli praznikov ko hočeš kak kozarec vina, ko se hočeš počutit enakovreden in zdrav, da zmoreš, ko hočeš probati brez tablet. A KO NOBEN NE PREDSTAVI ALTERNATIVE, TI NE POVE DA OBSTAJAJO DRUGE MOŽNOSTI IN TO KATERE. Noben ti ne prinese raziskav, ki ti dajo upanje. Noben ti ne pove število, odstotek ozdravljenih in na kateri točno način - recept brez zdravila je to zneslo! To hočem opozoriti. Če nič drugega, vsaj pogovori, ki se jih vsi otepajo. Pa je še veliko drugih možnosti, je glasba, likovno ustvarjanje, pretirana zaposlenost z nečem, dnevniki, še toliko tega kar se je že in se mora raziskati. Noben v resnici ne išče kaj je že ozdravilo ljudi. Najlažje vržti puško v koruzo in reči naj ne jemlje če noče in mu me pomagati. To naj bi strokovnjaki, to naj bi družina.
Ravno iz tega razloga me grize, zakaj noben ne predstavi tej osebi rešitve, ki so že preizkušene iz strani zdravnikov psihijatrov, iz strani psihijatričnih klinik specijaliziranih za tipične tovrstne probleme in druge kombinacije dijagnoz, kje se ne da pacijente v škatlice ampak se vsako obravnava osebno in na to temo je ogromno enega dokumentarnega gradiva. Zakaj se tej osebi ne predstavi to, da obstaja ta možnost, npr. zdravljenje z dnevniki, da se vsaka oseba od spodaj podpiše in da tako med seboj komunicirajo, če se seveda glasovi ne pojavljujejo vsi hkrati, torej če ena oseba ne ve, da druga obstaja. Pa tudi če, naj se vseeno vodi dnevnik ne glede na to kako teško, travmatično in brezsmisleno se zdi. "wordsalad" potem dobi nek smisel.
Sama sem napisala ogromno dnevnikov, na začetku grobe dogodke, potem čedalje bolj detaljne. Zdej se za ene stvari počutim močna, za druge še vedno ne, ampak sem skoraj 100%, če nebi bilo tega, da bi bila zelo "nerešljiv" pacijent in sigurno bi bila nekakšna multipla persona. Tako sem pa "zdrava" rešljiva . Potencialni pacijent, ampak tak, ki vidi ene možnosti, eno pot, ki bi morala biti predstavljena VSEM ljudem z temi težavami in vem njihovim najbližjim.
Sej ne rabiš nobenemu svoj dnevnik pokazati. Počasi študiraj kaj pomeni tisti mrlič, ki te preganja v sanjah in duši že vsaj 30 let in ki ga ti na koncu "ubiješ" z ne vem, molitvijo v sanjah. Ni treba nobenmu povedati, dovolj da sebi razčistiš česa te je strah. Ne pišemo dnevnikov da nebi drugi videli naša čuvstva, mnenja, toliko težje pa nekdo z nepovezanimi misli, ki delujejo absurdno. Pa najbrž niso. Lp.