Spoštovani,
moj problem je, da imam strah pred socialnimi situacijami. Pa ne gre za to, da bi se bal druženja z ljudmi, kot ena spodaj. Zelo rad se družim z ljudmi, hodim v družbo in kolikor se le da, navezujem stike z drugimi. Bojim pa se:
- da se bo kdo razjezil name - velikokrat grem tako daleč, da se kdo res razjezi name (npr. ker veliko sprašujem, sem namreč bolj radovedne sorte - ampak ne sprašujem osebnih stvari (npr. o sexu), ampak take stvari, ki jih oseba morda ne ve, vendar pa glede na njeno kvalifikacijo, izkušnje, zanimanja, mislim, da ve, pa niti pomislim ne na to, da tega mogoče ne ve, oseba se pa nato razjezi name v smislu, kako naj ona to ve? Saj potem se opravičim, ampak občutki krivde pa ostanejo.
- da bom zaradi lastne jeze bil kaznovan - npr. da me bodo izključili iz družbe. Nekajkrat sem bil res kaznovan zaradi lastne jeze in tega me je groza, ker jezo zelo težko nadziram, je pa jeza posledica strahov. Najprej me je namreč grozno strah, potem se pa zaradi teh strahov razjezim. Lansko leto so me tako zaradi jeze, ki je bila posledica strahu pred osramotitvijo (šel sem v sobo in se ločil od družbe, medtem ko so ostali bili še zunaj in klepetali, čeprav sem mislil, da so šli spat - tudi rekli so mi, da gredo spat in sem se bal osramotitve) razjezil na socimra v hotelski sobi in ga v afektu napadel, ko se je vrnil s pogovorov zunaj, poslali domov, češ tako obnašati se ne sme in ni nobenega opravičila za takšno vedenje.
Težave imam tudi s tepenjem samega sebe, kadar sem jezen nase - ker sem bil npr. prepočasen, preutrujen, ker nisem zadovoljil drugih (drugi so pokazali nezadovoljstvo nad menoj), se nisem odrezal, pozabljiv, neroden, ipd. Vse to pa od takrat, ko sem pred sedmimi leti imel mobing v službi. Takrat sem mislil, da sem jaz tako slab in nesposoben človek, da ne morem dobiti ocene več kot nezadovoljivo od moje nadrejene. Zdaj, ko hodim na psihoterapijo, sem videl, da temu ni tako in da nisem sam kriv za to, da sem imel mobing, niti ne moja utrujenost, počasnost, itd.
Hodim na psihoterapijo zaradi socialne fobije. Tam me spodbujajo k soočenju s strahovi, učim pa se tudi različnih tehnik (npr. odvračanje pozornosti, popravljanje misli, iskanje jedrnih prepričanj. Učil sem se tudi tehnik obvladovanja jeze, vendar pa se jezi povsem ni mogoče izogniti. Se pa zdaj že lažje pomirim po dogodku, ki me je razjezil.
Kljub obsežnemu delu na sebi pa opažam, da se mi, ko sem dalj časa sproščen (in uspevam biti sproščen vse dalj časa), v meni postopoma nabere neka napetost, ki je ne zmorem odpraviti drugače kot z izbruhom jeze... Ta napetost se kaže kot psihična napetost, nezmožnost, da bi prenehal misliti na kakšne negativne stvari (če jih poskušam odmisliti, se mi pojavi občutek utrujenosti in kot da sam sebe mučim), misli o samotepenju (tj. tepenju samega sebe). Ne pomaga niti telesna aktivnost, niti kaj drugega... In šele, ko sebe udarim, je bolje.
Želim pa še dodati, da so se mi v zadnjem letu takrat, ko poskušam komu postaviti meje, tj. izraziti jezo na povsem kultiviran način, začnejo tresti roke. Kaj je vzrok za to in kako naj to odpravim?
Vendar pa se mi zdi, da soočanje z zgornjim ni ravno primerno. Se vam ne zdi? Meni se zdi, da riniti v situacije, kjer vem, da bodo ljudje jezni name in izražati jezo, zaradi katere te potem pošljejo domov (na lastne stroške, brez povrnitve stroškov s taborom, ki sem jih plačal), ni primerno.
Torej vprašanje: Kako se torej znebiti strahov pred zgornjimi situacijami?
Ali bi poleg psihoterapije rabil tudi kakšna zdravila in katera?
Za odgovor se vam vnaprej najlepše zahvaljujem.
moj problem je, da imam strah pred socialnimi situacijami. Pa ne gre za to, da bi se bal druženja z ljudmi, kot ena spodaj. Zelo rad se družim z ljudmi, hodim v družbo in kolikor se le da, navezujem stike z drugimi. Bojim pa se:
- da se bo kdo razjezil name - velikokrat grem tako daleč, da se kdo res razjezi name (npr. ker veliko sprašujem, sem namreč bolj radovedne sorte - ampak ne sprašujem osebnih stvari (npr. o sexu), ampak take stvari, ki jih oseba morda ne ve, vendar pa glede na njeno kvalifikacijo, izkušnje, zanimanja, mislim, da ve, pa niti pomislim ne na to, da tega mogoče ne ve, oseba se pa nato razjezi name v smislu, kako naj ona to ve? Saj potem se opravičim, ampak občutki krivde pa ostanejo.
- da bom zaradi lastne jeze bil kaznovan - npr. da me bodo izključili iz družbe. Nekajkrat sem bil res kaznovan zaradi lastne jeze in tega me je groza, ker jezo zelo težko nadziram, je pa jeza posledica strahov. Najprej me je namreč grozno strah, potem se pa zaradi teh strahov razjezim. Lansko leto so me tako zaradi jeze, ki je bila posledica strahu pred osramotitvijo (šel sem v sobo in se ločil od družbe, medtem ko so ostali bili še zunaj in klepetali, čeprav sem mislil, da so šli spat - tudi rekli so mi, da gredo spat in sem se bal osramotitve) razjezil na socimra v hotelski sobi in ga v afektu napadel, ko se je vrnil s pogovorov zunaj, poslali domov, češ tako obnašati se ne sme in ni nobenega opravičila za takšno vedenje.
Težave imam tudi s tepenjem samega sebe, kadar sem jezen nase - ker sem bil npr. prepočasen, preutrujen, ker nisem zadovoljil drugih (drugi so pokazali nezadovoljstvo nad menoj), se nisem odrezal, pozabljiv, neroden, ipd. Vse to pa od takrat, ko sem pred sedmimi leti imel mobing v službi. Takrat sem mislil, da sem jaz tako slab in nesposoben človek, da ne morem dobiti ocene več kot nezadovoljivo od moje nadrejene. Zdaj, ko hodim na psihoterapijo, sem videl, da temu ni tako in da nisem sam kriv za to, da sem imel mobing, niti ne moja utrujenost, počasnost, itd.
Hodim na psihoterapijo zaradi socialne fobije. Tam me spodbujajo k soočenju s strahovi, učim pa se tudi različnih tehnik (npr. odvračanje pozornosti, popravljanje misli, iskanje jedrnih prepričanj. Učil sem se tudi tehnik obvladovanja jeze, vendar pa se jezi povsem ni mogoče izogniti. Se pa zdaj že lažje pomirim po dogodku, ki me je razjezil.
Kljub obsežnemu delu na sebi pa opažam, da se mi, ko sem dalj časa sproščen (in uspevam biti sproščen vse dalj časa), v meni postopoma nabere neka napetost, ki je ne zmorem odpraviti drugače kot z izbruhom jeze... Ta napetost se kaže kot psihična napetost, nezmožnost, da bi prenehal misliti na kakšne negativne stvari (če jih poskušam odmisliti, se mi pojavi občutek utrujenosti in kot da sam sebe mučim), misli o samotepenju (tj. tepenju samega sebe). Ne pomaga niti telesna aktivnost, niti kaj drugega... In šele, ko sebe udarim, je bolje.
Želim pa še dodati, da so se mi v zadnjem letu takrat, ko poskušam komu postaviti meje, tj. izraziti jezo na povsem kultiviran način, začnejo tresti roke. Kaj je vzrok za to in kako naj to odpravim?
Vendar pa se mi zdi, da soočanje z zgornjim ni ravno primerno. Se vam ne zdi? Meni se zdi, da riniti v situacije, kjer vem, da bodo ljudje jezni name in izražati jezo, zaradi katere te potem pošljejo domov (na lastne stroške, brez povrnitve stroškov s taborom, ki sem jih plačal), ni primerno.
Torej vprašanje: Kako se torej znebiti strahov pred zgornjimi situacijami?
Ali bi poleg psihoterapije rabil tudi kakšna zdravila in katera?
Za odgovor se vam vnaprej najlepše zahvaljujem.
