NavedenoPa meni se to zgodi, ko imam izpitnika zadaj. Drugače lahko dve ure brez problema vozim s hitrostjo 130 po avtocesti in prehitevam vse tiste kamijone. Ni problema. Toda, ko pridem na izpit se mi začnejo potiti roke, srce mi skoraj skoči iz prsnega koša in enkrat sem pred izpitom že prosila svojega učitelja vožnje, da naj me pelje domov, ker nisem mogla pristopiti k izpitu. Ubogal me je.prosimnevozi
Prosim vse, ki doživljate strah med vožnjo, ampak Vam je dovoljeno voziti, da ne vozite, vsaj ne po avtocestah. Seveda lahko vožnjo dojemate kot terapijo z izpostavljanjem, ampak s tem spravljate sebe in ostale v objektivno nevarnost. Vožnja ni nekaj nujnega za normalno funkcioniranje v družbi! Jaz recimo nikoli ne bom šel opravljati izpita za vožnjo, ker imam najbrž rahle težave z motoriko in določenimi izvršilnimi funkcijami, kar je razvidno iz izrazito slabšega uspeha pri športih z žogo in računalniških igricah ter slabšega hitrega odločanja.
Potem pa lepo piše napake in se voziva po cestah in včasih jih napiše smo dve tri v dveh urah. Pa to takšnih, ko se recimo razvrstim narobe. In igre z žogo mi gredo super v računalniških igricah sem bila pa vedno boljša kot prijatelji. Toda ur imam vedno več in upam samo eno, da mi uspe iti skoz iziti, ker vem, da me potem ne bo več ničesar strah, ker me ni strah same vožnje, ampak me je strah že samega izpitnega centra, cest, ki vodijo v tisto smer in parkirišča pred njim. Bojim se ljudi v izpitnem centru, stranišča v izpitnem centru, hodnika, ki vodi do pisarne in vseh ljudi, ki so tam notri.
Ker vožnje se ne bojim prav nič in po avtocesti uživam v vožnji, ko lepo prehitevam tiste tovornjake, toda žal nisem prišla nikoli več kot 1 km od izpitnega centra, ker so konci zelo hitri. Prvič sem se skoraj zaletela v izpitni center in zato padla. Drugič sem končala na napačnem pasu in tretjič sem prevozila omejitev 11 (modra tabla z otrokom, žogo in avtom) s hitrostjo 30km.