Lep pozdrav.
Stara bom 24 let. Že od nekdaj imam težave s socialnimi stiki z drugimi ljudmi, težave izhajajo še iz osnovnošolskih časov. Že takrat sem imela težave s samopodobo (manjša težava pri izgovorjavi ene izmed črke, suhost in posledično kasnejši vidni znaki pubertete,..). Sošolci so te `napake` opazili, in se iz mene večkrat norčevli, ne pretirano, pač tako kot je značilno za otroke, ki se še ne zavedajo da človeka na ta način lahko hitro užalijo. Bila sem mirna in tiha oseba z dvema prijateljicama, nisem se rada izpostavljala, vse razrede sem opravila z odličnim uspehom. Ko sem se kasneje vpisala v gimnazijo sem se odločila, da popolnoma pozabim na osnovno šolo in čimbolj samozavestno stopim v novo življensko obdobje. Težave so se pojavile že prvi dan, stres in tesnoba ki sem ju čutila ob spremembi okolja (vaško dekle pride v večje mesto) in ob neznanih ljudeh sta me popolnoma spravila iz tira. Nisem bila zmožna vzpostaviti kontakta s sošolci, držala sem se ob strani, nisem hodila na zabave brucev, odklanjala sem povabila na pijače, strah me je bilo samega pogovora z drugimi ljudmi, izpostavljanja, lastnih napak, ki bi jih morebiti opazili. Ko so ljudje opazili mojo nezainteresiranost in hlad do njih, se niso več zmenili zame. Po določenem času sem se sicer začela družiti z dvema umirjenima sošolkama. Nisem se učila, imela sem manjše težave z depresivnostjo (nikoli sicer tako izrazita da bi jo morala zdraviti), živela sem v svojem svetu med knjigami, kjer sem lahko pozabila na učne težave, blokirala strah pred posledicami, precej sem spala, bila sem grozno lena. Med nastopi sem imela grozno tremo, glas se mi je tresel, najraje bi takrat umrla, delo v skupinah mi ni šlo, raje sem sama opravila naloge. Postala sem flegmatična in še bolj pasivna, kar se je pokazalo tudi kasneje na fakulteti, ki je nisem dokončala. Danes kontakt s prijateljicami iz šolskih dni obnavljamo nekajkrat letno, srečanja večkrat prestavljam, ker rabim precej samozavesti in dobre volje da se z njimi takorekoč soočim, kajti njim je v poslovnem življenju uspelo bolje kot meni in ob tem se počutim manjvredna in nesposobna.
Moja zunanjost je glede na mnenje drugih ljudi povprečna, sama sebi se zdim grda. Da se počutim nekoliko samozavestneje v zunanjem svetu uporabljam manjše količine ličil, oblačim se nevpadljivo, bolj klasično. Ob srečavanju ljudi ki jih poznam sem vljudna, drugi mi večkrat rečejo da sem hladna, nedostopna, rada vidim da je med sogovornikom in mano več osebnega prostora. Ljudi ne spoznavam rada, nerada se rokujem- takoj dobim potne roke od treme, od objemanje in vljudnostni poljubi ob rojstnem dnevu so mi mučni, sovražim dotikovanje drugih ljudi, vključno z družinskimi člani. Delam v gostinstvu kjer se moram dostikrat pogovarjati z moškimi, počutim se nekoliko varneje ker je med mano in njimi gostinski pult. Ugotovila sem, da se precej bolj sproščeno počutim v pogovorih s starejšimi moškimi, ki jih ne jemljem kot potencialno grožnjo. Med pogovori z mlajšimi moškimi se počutim grozno nesproščeno, vidno ocenjevanje me spravlja v grozno zadrego, iz pogovora se umaknem ali z hladno zavrnitvijo ali pa s sramežljivim odklonom. Imam slabo samopodobo in se bojim zavrnitve drugih ljudi, ocenjevanj in zato bi bila kakršna koli intimnost nemogoča. Kljub temu pa sem v odkrivanu lastnega telesa prišla do ugotovitev da so mi pri fantaziranju zanimive predvsem promiskuitetne stvari, kar dojemam kot še en dokaz moje zblojenosti. Čustva redkokdaj pokažem, sem flegma, na vzven delujem kot da me nič ne prizadene, težko sprejemam komplimente. Čustvo ki ga zadnječase najintenzivnejše pokažem je jeza, ki se pokaže na občasnih izbruhih ko imam `poln kufr`, predvsem to pokažem na družinskih članih, verbalne izbruhe ko se pomirim večinoma obžalujem. Večkrat so moje reakcije na dogodke čudne, npr, ob žalostnih situacijah sem reagirala s smehom, žalostnih ljudi nisem znala potolažiti, če me je kdo vprašal za mnenje se nisem znala zadržati, povedala sem direktno, kljub temu da sem marsikoga užalila. Danes se temu poskušam izogniti, kar mi ne uspe vedno. Odgovornostim se izogibam, kljub temu da imam dovolj prostega časa me nepričakovane obveznosti precej spravijo iz tira. Težave postavim stran od sebe, pozabim na njih največkrat do te mere, da je že prepozno za reševanje in je škoda narejena. Živim v povprečni slovenski družini, s staršema in bratom ter sestro se dobro razumemo.
Vse kar sem naštela me ovira v normalnem življenju, česar se do danes niti nisem hotela zavedati. Ne vem niti, če je zgoraj napisano nenormalno, mogoče je samo malce bolj izrazito pri meni. sprašujem vas, kaj je pravzaprav z menoj narobe in če imate kakšen nasvet kako naj si pomagam da bom lažje nadaljevala življenje. Se opravičujem za dolgo pisanje, šele sedaj sem videla kako sem se na široko razpisala.
Stara bom 24 let. Že od nekdaj imam težave s socialnimi stiki z drugimi ljudmi, težave izhajajo še iz osnovnošolskih časov. Že takrat sem imela težave s samopodobo (manjša težava pri izgovorjavi ene izmed črke, suhost in posledično kasnejši vidni znaki pubertete,..). Sošolci so te `napake` opazili, in se iz mene večkrat norčevli, ne pretirano, pač tako kot je značilno za otroke, ki se še ne zavedajo da človeka na ta način lahko hitro užalijo. Bila sem mirna in tiha oseba z dvema prijateljicama, nisem se rada izpostavljala, vse razrede sem opravila z odličnim uspehom. Ko sem se kasneje vpisala v gimnazijo sem se odločila, da popolnoma pozabim na osnovno šolo in čimbolj samozavestno stopim v novo življensko obdobje. Težave so se pojavile že prvi dan, stres in tesnoba ki sem ju čutila ob spremembi okolja (vaško dekle pride v večje mesto) in ob neznanih ljudeh sta me popolnoma spravila iz tira. Nisem bila zmožna vzpostaviti kontakta s sošolci, držala sem se ob strani, nisem hodila na zabave brucev, odklanjala sem povabila na pijače, strah me je bilo samega pogovora z drugimi ljudmi, izpostavljanja, lastnih napak, ki bi jih morebiti opazili. Ko so ljudje opazili mojo nezainteresiranost in hlad do njih, se niso več zmenili zame. Po določenem času sem se sicer začela družiti z dvema umirjenima sošolkama. Nisem se učila, imela sem manjše težave z depresivnostjo (nikoli sicer tako izrazita da bi jo morala zdraviti), živela sem v svojem svetu med knjigami, kjer sem lahko pozabila na učne težave, blokirala strah pred posledicami, precej sem spala, bila sem grozno lena. Med nastopi sem imela grozno tremo, glas se mi je tresel, najraje bi takrat umrla, delo v skupinah mi ni šlo, raje sem sama opravila naloge. Postala sem flegmatična in še bolj pasivna, kar se je pokazalo tudi kasneje na fakulteti, ki je nisem dokončala. Danes kontakt s prijateljicami iz šolskih dni obnavljamo nekajkrat letno, srečanja večkrat prestavljam, ker rabim precej samozavesti in dobre volje da se z njimi takorekoč soočim, kajti njim je v poslovnem življenju uspelo bolje kot meni in ob tem se počutim manjvredna in nesposobna.
Moja zunanjost je glede na mnenje drugih ljudi povprečna, sama sebi se zdim grda. Da se počutim nekoliko samozavestneje v zunanjem svetu uporabljam manjše količine ličil, oblačim se nevpadljivo, bolj klasično. Ob srečavanju ljudi ki jih poznam sem vljudna, drugi mi večkrat rečejo da sem hladna, nedostopna, rada vidim da je med sogovornikom in mano več osebnega prostora. Ljudi ne spoznavam rada, nerada se rokujem- takoj dobim potne roke od treme, od objemanje in vljudnostni poljubi ob rojstnem dnevu so mi mučni, sovražim dotikovanje drugih ljudi, vključno z družinskimi člani. Delam v gostinstvu kjer se moram dostikrat pogovarjati z moškimi, počutim se nekoliko varneje ker je med mano in njimi gostinski pult. Ugotovila sem, da se precej bolj sproščeno počutim v pogovorih s starejšimi moškimi, ki jih ne jemljem kot potencialno grožnjo. Med pogovori z mlajšimi moškimi se počutim grozno nesproščeno, vidno ocenjevanje me spravlja v grozno zadrego, iz pogovora se umaknem ali z hladno zavrnitvijo ali pa s sramežljivim odklonom. Imam slabo samopodobo in se bojim zavrnitve drugih ljudi, ocenjevanj in zato bi bila kakršna koli intimnost nemogoča. Kljub temu pa sem v odkrivanu lastnega telesa prišla do ugotovitev da so mi pri fantaziranju zanimive predvsem promiskuitetne stvari, kar dojemam kot še en dokaz moje zblojenosti. Čustva redkokdaj pokažem, sem flegma, na vzven delujem kot da me nič ne prizadene, težko sprejemam komplimente. Čustvo ki ga zadnječase najintenzivnejše pokažem je jeza, ki se pokaže na občasnih izbruhih ko imam `poln kufr`, predvsem to pokažem na družinskih članih, verbalne izbruhe ko se pomirim večinoma obžalujem. Večkrat so moje reakcije na dogodke čudne, npr, ob žalostnih situacijah sem reagirala s smehom, žalostnih ljudi nisem znala potolažiti, če me je kdo vprašal za mnenje se nisem znala zadržati, povedala sem direktno, kljub temu da sem marsikoga užalila. Danes se temu poskušam izogniti, kar mi ne uspe vedno. Odgovornostim se izogibam, kljub temu da imam dovolj prostega časa me nepričakovane obveznosti precej spravijo iz tira. Težave postavim stran od sebe, pozabim na njih največkrat do te mere, da je že prepozno za reševanje in je škoda narejena. Živim v povprečni slovenski družini, s staršema in bratom ter sestro se dobro razumemo.
Vse kar sem naštela me ovira v normalnem življenju, česar se do danes niti nisem hotela zavedati. Ne vem niti, če je zgoraj napisano nenormalno, mogoče je samo malce bolj izrazito pri meni. sprašujem vas, kaj je pravzaprav z menoj narobe in če imate kakšen nasvet kako naj si pomagam da bom lažje nadaljevala življenje. Se opravičujem za dolgo pisanje, šele sedaj sem videla kako sem se na široko razpisala.