Počutim se izmozgana. Življenje se samo še vleče v nov morast dan. Hodim od zdravnika do zdravnika, čas namesto s prijatelji preživljam sama v sobi ali pa na preiskavah. Nihče me ne pokliče, povpraša kako sem, nihče ne povabi k sebi. Ves čas imam občutek, da vse nadlegujem in raje ne pristopim, ko v očeh vidim, da je komu odveč. Ne čutim več niti motivacije, da bi karkoli naredila, se premaknila ... Želim si samo dvigniti težo s prsi, se komu zjokati, pa da mi ne bi potem rekel/a, kako zelo pretiravam ali kako bo itak vsega enkrat konec in samo dramiram, ampak očitno si nihče več ne vzame čas zate, ko ga potrebuješ. Ko je kak moj prijatelj potreboval pomoč, sem bila vedno prva, sedaj nikjer nikogar, tišina, edino kar od koga dobim je lajk na spletu, ampak to je bolj jalova pomoč. Nihče mi nikoli ne pove, kako me je pogrešal, ko kam pridem, se me ignorira, ker sem ''bolna'' in to itak pomeni, da socialno življenje odpade. Želim si samo končat, se zbrisat s tega sveta, ker mi je vse to postalo neznosno, samo zaspat za kak teden, da bi lahko pozabila ....
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 17 Maj 2016 19:15