Danes mi je prijateljica povedala, da je biseksualka. Zmenili sva se da grem z njo in njenima najbolsima prijateljema domov in potem je rekla da mi more nekaj povedat, in mi je povedala... tok da nisem padla na rit, tega od nje nisem pricakivala, resno nikoli niti posumila... resno nic nimam proti homoseksualcem, sem se pa velikokrat sprasevala za neko drugo najbolso prijateljico, ce je malce levo usmeejena...si predstavljala dialoge kako mi to pove, in si potem predstavljala moje odzive. No ni bilo tako, kot sem si predstavljala. NIC NI NIKOLI TAKO KOT SI PREDSTAVLJAS! sE posebej ker to od nje res nisem pricakovala. Zadelo me je naravnost v srce. In zdaj se pocutim takoooo slabo, prevarano, zlagano, kot da bi mi nekdo povedal da nekaj v kar sem verjela celo zivljenje, ni res, kot, da zvezde niso vec na pravem mestu, da je vse pomesano. In to me strasi, ta grozni obcitek, ki ga cutim, ko spet tuhtam tuhtam in nic ne stuhtam. Ne vem kaj me je bolj prizadelo: njeno priznanje, to da mi tako zaupa, da mi je priznala to(cesar jaz ne bi bila sposobna) ali to spontani odziv mojih misli. Strah me je da sem kdaj zinila kaksno neumnost o homoseksualcih, ampak res bil je samo hec, kot o blondinkah nic drugega, da sem kdaj na glas razmisljala, da ne razumem njihovega obnasanja...res mi je zal ce sem jo kdaj s tem nevede prizadela, zato me v srcu se bolj boli. Najhuje je, ko jo pogledam v oci, ne vidim vec nje, vidim biseksualko, se pravi sploh ne vem vec kaj vidim. Ona ni ravno oseba, ki bi jo iskala celo zivljenje, vbistvu sploh ni moj tip osebe, s katero bi se druzila, danes ko sem spoznala njena najboljsa prijatelja, sem ugotovila, da tudi one2 nista osebi, s katerimi bi se kdajkoli prej druzila in ko so bili skupaj, so bili ravno taki ljudje, ki sem jih lrej najbolj prezirala, s katerimi se res ne bi nikoli druzila. Drugace je ona kar vredu, zaupam ji do neke mere, vredu mi je in vse in ni mi vseeno zanjo, ampak v mojem srcu se je danes nekaj premaknilo in mislim da ne bo slo z lahkoto nazaj...nocem jo zajebati in oditi ravno ko mi je povedala to, ampak to je bil preprosto tak sok, nekako je slo predalec, prevec mi zaupa, ne maram tako velikega zaupanja, pocutim se utesnjeno, ker vem da ji sama ne bom nikoli tako zaupala, ker bo od danes naprej hotela da(se) ji zaupam tudi jaz, vse gre prehitro, nocem da pride k meni domiv na obisk, da je kakorkoli povezana z mojim domom, to je prevec prevec prevec zaupanja, ki je iz moje strani zal nemogoce...kaj naj naredim kako naj svoje rasisticne misli prepricam naj mislijo tako kot prej?! res se 1x NIC NIMAM PROTI HOMOSEKSUALCEM, TRANSVESTITOM, BISEKSUALCEM... in ne vem zakaj mi je kar naenkrat tako zoprno poleg nje :c
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 28 Maj 2016 00:49