Spoštovana dr. Fiket,
sprašujem za sina, ki je star 23 le in končuje študij ekonomije. Skrbi me zanj. Že iz otroštva (naj poudarim, da je bil pri 3 letih posvojen, živel je v sirotišnici) se je vselej vedel čudno. Drugače je doživljal svet od ostalih, pogosteje je bil tesnoben, depresiven. Hitro se je podrejal drugim, v vsaki malenkosti je našel neko veselje. Že kot otrok pa je bil hiperaktiven in zelo pogosto se je pačil, spuščal čudne glasove ipd. To se dogaja še kar naprej, tudi danes! Je sicer nadpovprečno inteligenten piše v poročilu klin. ps., po "roršaku" ima baje zelo visoko nadpovprečno mentalno produktivnost, imel pa naj bi izraženo mejno motnjo in narcisistično. Kot otrok se je zelo težko vklapljal v družbo, tesnobo so mu povzročale že najmanjše "drugačnosti" vrstnikov, ki jih ni mogel prenesti.
* Ko je bil na srednji šoli, je bil obseden z nogometnimi stadioni. Po zvezkih je imel po cele strani narisane nogometne stadione, vedno jih je v prisotnosti z možem omenjal. Večkrat je rekel, da ko hodi po ulicah, opazuje strehe hiš in ga spominjajo na tribune - streha tribuna, strešniki pa sedeži na tribunah. To stanje obsedenosti je trajalo približno dve leti in kot je večkrat rekel, je v različnih predmetih, v naravi, iskal čimbolj podobne vzorce, ki so spominjali na stadione, tribune, čeprav meni ni prav nič kaj spominjalo na to.
Pred tem pa je bil obseden z risanjem točno določenih živali in ravno tako je v vsem iskal njihove poteze, fizične značilnosti in tudi to je trajalo kar nekaj časa. Povedal je, da se mu to zdi tako veliastno!
Skrbi pa me njegovo obnašanje... mož je sicer pokojni in sedaj lahko še bolj izraziteje kaže svoja vedenja. cviljenje, piskanje, pačenje... vse spominja na neke navale hiperaktivnosti, kot pravi sam... tudi pred prijatelji se ne more zadržati. Ko ga vprašam, kaj se mu dogaja, postane jezen in odvrne, da kaj se imam za vmešavati, včasih doda, da čuti potrebo, da mora to storiti. In ko so prijatelji kdaj pri njemu, jih postavlja tako neumna vprašanja in se ob tem smeji in obnaša kot kakšen ID.IOT, prijatelji ga sprejemajo kot posebneža in ga niti slučajno ne odklanjajo. Doma pogosto cvili in prične mahati z rokami, sploh pogosto je to med učenjem ali pa, ko mora biti skoncentriran na kakšno stvar. V družbi ljudi, ki jih ne pozna ali pa sosedov, družinskih piajteljev ipd., se pravi ljudi, ki niso družinski člani (jaz) ali pa najtesnejši priajtelji, se obnaša neverjetno uglajeno, šarmantno, resno, zaupljivo. Čisto druga oseba je. Ko se je zgodilo, da je padel izpit, je bil resen redkobeseden, zadržan neje do dva dni. Čutil je sram, nato ko ga je minilo, zopet po starem. Tudi po moževi smrti, je bil nekaj tednov druga oseba, nato se je vrnil na "pota stare slave". Problem pa je, ker je kot otrok pri psihologih vselej zanikal čudaško obnašanje in se lagal, da me ni nikoli psihično maltretiral in mi psihologi niso verjeli in tako se niso kaj preveč ubadali, da bi z njim bilo karkoli narobe.
Bojim se za njegovo prihodnost, ker je pogosto depresiven, saj ga lahko vsaka manjša malenkost hitro psihično "povozi".
Kaj menite vi? Je tu lahko avtizem? Je lahko konec koncev retardiran, zgolj hiperaktiven? Njegovo psihopatsko obnašanje ali karkoli že je, ne morem več prenašati.
Najlepša hvala!
sprašujem za sina, ki je star 23 le in končuje študij ekonomije. Skrbi me zanj. Že iz otroštva (naj poudarim, da je bil pri 3 letih posvojen, živel je v sirotišnici) se je vselej vedel čudno. Drugače je doživljal svet od ostalih, pogosteje je bil tesnoben, depresiven. Hitro se je podrejal drugim, v vsaki malenkosti je našel neko veselje. Že kot otrok pa je bil hiperaktiven in zelo pogosto se je pačil, spuščal čudne glasove ipd. To se dogaja še kar naprej, tudi danes! Je sicer nadpovprečno inteligenten piše v poročilu klin. ps., po "roršaku" ima baje zelo visoko nadpovprečno mentalno produktivnost, imel pa naj bi izraženo mejno motnjo in narcisistično. Kot otrok se je zelo težko vklapljal v družbo, tesnobo so mu povzročale že najmanjše "drugačnosti" vrstnikov, ki jih ni mogel prenesti.
* Ko je bil na srednji šoli, je bil obseden z nogometnimi stadioni. Po zvezkih je imel po cele strani narisane nogometne stadione, vedno jih je v prisotnosti z možem omenjal. Večkrat je rekel, da ko hodi po ulicah, opazuje strehe hiš in ga spominjajo na tribune - streha tribuna, strešniki pa sedeži na tribunah. To stanje obsedenosti je trajalo približno dve leti in kot je večkrat rekel, je v različnih predmetih, v naravi, iskal čimbolj podobne vzorce, ki so spominjali na stadione, tribune, čeprav meni ni prav nič kaj spominjalo na to.
Pred tem pa je bil obseden z risanjem točno določenih živali in ravno tako je v vsem iskal njihove poteze, fizične značilnosti in tudi to je trajalo kar nekaj časa. Povedal je, da se mu to zdi tako veliastno!
Skrbi pa me njegovo obnašanje... mož je sicer pokojni in sedaj lahko še bolj izraziteje kaže svoja vedenja. cviljenje, piskanje, pačenje... vse spominja na neke navale hiperaktivnosti, kot pravi sam... tudi pred prijatelji se ne more zadržati. Ko ga vprašam, kaj se mu dogaja, postane jezen in odvrne, da kaj se imam za vmešavati, včasih doda, da čuti potrebo, da mora to storiti. In ko so prijatelji kdaj pri njemu, jih postavlja tako neumna vprašanja in se ob tem smeji in obnaša kot kakšen ID.IOT, prijatelji ga sprejemajo kot posebneža in ga niti slučajno ne odklanjajo. Doma pogosto cvili in prične mahati z rokami, sploh pogosto je to med učenjem ali pa, ko mora biti skoncentriran na kakšno stvar. V družbi ljudi, ki jih ne pozna ali pa sosedov, družinskih piajteljev ipd., se pravi ljudi, ki niso družinski člani (jaz) ali pa najtesnejši priajtelji, se obnaša neverjetno uglajeno, šarmantno, resno, zaupljivo. Čisto druga oseba je. Ko se je zgodilo, da je padel izpit, je bil resen redkobeseden, zadržan neje do dva dni. Čutil je sram, nato ko ga je minilo, zopet po starem. Tudi po moževi smrti, je bil nekaj tednov druga oseba, nato se je vrnil na "pota stare slave". Problem pa je, ker je kot otrok pri psihologih vselej zanikal čudaško obnašanje in se lagal, da me ni nikoli psihično maltretiral in mi psihologi niso verjeli in tako se niso kaj preveč ubadali, da bi z njim bilo karkoli narobe.
Bojim se za njegovo prihodnost, ker je pogosto depresiven, saj ga lahko vsaka manjša malenkost hitro psihično "povozi".
Kaj menite vi? Je tu lahko avtizem? Je lahko konec koncev retardiran, zgolj hiperaktiven? Njegovo psihopatsko obnašanje ali karkoli že je, ne morem več prenašati.
Najlepša hvala!