Hvala za Vaš odgovor!
Imam še nekaj vprašanj.. Prvi pregled in diagnostika verjetno pomenita, da mora ona prostovoljno iti na pregled k psihiatru? Žal sem skoraj prepričana, da se je v to ne bo dalo prepričati, saj dejansko živi v nekem svojem svetu in ne upošteva in posluša nikogar.. Če se želiš z njo kaj pogovoriti o njenem počutju ali početju, zamenja temo oziroma začne govoriti kar nekaj, nato pa ponavadi odide iz prostora.
Verjetno ima velik vpliv na njeno sedanje stanje tudi to, da nikoli ni bila ravno družaben tip človeka. Ne spomnim se,da bi kdaj imela npr. prijateljico, s katero bi šla na kavo...
Zanima me, ali je možno pripeljati psihiatra na dom, da diagnosticira, kaj ji je? Kot ste omenila, bi dejansko lahko njeno početje smatrali kot HUDO zanemarjanje otroka (če sta naprimer sami doma, ona gre na kolo in jo pusti tudi cel dan samo; ne da se zanesti nanjo...).
Situacija je res obupna in zdi se mi, da je iz meseca v mesec slabše.. Če psihiater ali zdravnica ugotovita, da gre za zanemarjanje in da je dejansko na nek način "nevarna" svojemu otroku, kakšni so nato postopki? Ali v tem primeru lahko pride do prisilnega zdravljenja? Vem, da so zakoni postavljeni tako z razlogom, ampak resnično menim, da ji lahko pomaga samo še to.
Po zdravničinem povabilu je nato prišla na hišni obisk socialna delavka, ampak ona je samo rekla, da ne morejo nič in da naj potrpimo??? Gre se samo za to, da verjamem, da se ji da pomagati, ampak dejansko se počutim, kot da imamo popolnoma zvezane roke in lahko samo opazujemo, kako uničuje sama sebe in zraven še vse druge.
P.s. Pred leti je govorila, da je izgubila vonj in okus.. Je lahko to povezano s čim? (spomnila sem se na to, ker ste napisala, da so psihiatrični simptomi lahko povezani s fizično boleznijo).
Že vnaprej se Vam zahvaljujem.
Imam še nekaj vprašanj.. Prvi pregled in diagnostika verjetno pomenita, da mora ona prostovoljno iti na pregled k psihiatru? Žal sem skoraj prepričana, da se je v to ne bo dalo prepričati, saj dejansko živi v nekem svojem svetu in ne upošteva in posluša nikogar.. Če se želiš z njo kaj pogovoriti o njenem počutju ali početju, zamenja temo oziroma začne govoriti kar nekaj, nato pa ponavadi odide iz prostora.
Verjetno ima velik vpliv na njeno sedanje stanje tudi to, da nikoli ni bila ravno družaben tip človeka. Ne spomnim se,da bi kdaj imela npr. prijateljico, s katero bi šla na kavo...
Zanima me, ali je možno pripeljati psihiatra na dom, da diagnosticira, kaj ji je? Kot ste omenila, bi dejansko lahko njeno početje smatrali kot HUDO zanemarjanje otroka (če sta naprimer sami doma, ona gre na kolo in jo pusti tudi cel dan samo; ne da se zanesti nanjo...).
Situacija je res obupna in zdi se mi, da je iz meseca v mesec slabše.. Če psihiater ali zdravnica ugotovita, da gre za zanemarjanje in da je dejansko na nek način "nevarna" svojemu otroku, kakšni so nato postopki? Ali v tem primeru lahko pride do prisilnega zdravljenja? Vem, da so zakoni postavljeni tako z razlogom, ampak resnično menim, da ji lahko pomaga samo še to.
Po zdravničinem povabilu je nato prišla na hišni obisk socialna delavka, ampak ona je samo rekla, da ne morejo nič in da naj potrpimo??? Gre se samo za to, da verjamem, da se ji da pomagati, ampak dejansko se počutim, kot da imamo popolnoma zvezane roke in lahko samo opazujemo, kako uničuje sama sebe in zraven še vse druge.
P.s. Pred leti je govorila, da je izgubila vonj in okus.. Je lahko to povezano s čim? (spomnila sem se na to, ker ste napisala, da so psihiatrični simptomi lahko povezani s fizično boleznijo).
Že vnaprej se Vam zahvaljujem.