Spoštovani
V lanskem letu sem bila močno tesnobna, bala sem se, da bom umrla, imela sem obcutke prazne glave, čustva so bila neprimerna, nisem občutila veselja, do mojih dveh sinov ( 2 in 5) nisem čutila ničesar. Pa sem se nekako rešila, dpremenila pogled na svet, se trudila razmišljati pozitivno in ozavestiti zakaj je do tesmobe sploh prišlo. Šlo mi je dobro, bila sem na pravi poti, nato se je ponovilo. Nič več paničnih napadov nimam, imam pa neke simptome depresije, ki se stopnjuje, ko imam menstruacijo. Ko imam pms, sem napeta kot nitka, ko dobim menstruacijo, pa zelo počasi iz dneva v dan zapadam v depresijo, ki navadno traja do konca m. Nato se mi razpoloženje dvigne. Vendar me je strah naslednje m. Poleg tega me je zelooo strah misli, ki se mi pojavljajo kot neka obsesija, za katero ne vem kam sodi. Strah me je samomora. Na vso moč se bojim, da bi zapadla v kako globoko depresijo, da ne bi videla upanja ali kaj podobnega. Tega me je tako močno strah, da se mi sedaj, ko vam pišem dlani močno potijo. Strah me je recimo iti na balkon, da ne bi dobila kake čudne misli, strah me je naliti si vodo v kad in se sproščati v kadi... Čeprav sem se včasih tako sproščala. Danes sem se dobro počutila ( sem ravno po m) in sem si rekla, da se bom sproščala v kadi. Polna sem bila dobre volje, res mi je bilo ok in res sem se sprostila. Nato me je postalo strah, oziroma toliko sem bila radovedna, da sem iz radovednosti dala glavo pod vodo in skoraj vrglo me je iz kadi, v sekundi sem bila zunaj. Ne vem kaj mi je bilo. Kot bi hotela preizkusiti samo sebe. Jutri se bom naročila k psihiatru. Danes jih nisem dobila. Ne jemljem nobenih zdravil, toda dovolj mi je že takega počutja in rada bi se rešila teh misli in rada bi zaživela polno življenje, saj imam za to vse pogoje. No, ok z mozem bi se lahko bolje razumela, vendar je že tako in tako dober mož. Le jaz sem zahtevna.
Ptosim za vaše mnenje. Se da to pozdtaviti? Strah me je bolnice. Vas lahko vprašam, če bi morala v bolnico mi bolj priporočate lj ali Idrijo? Kje so boljši za mlajše ljudi im za take motnje kot jo imam jaz. Ja, končno srm sprejela, da je nekaj narobe. Pa še vprašanje - če te pošljejo v bolnico - a ni človek pod takim sztesom... No jaz si mislim, da bi kar zblaznela, če bi mogla tja. Bojim da, da bi prišla v tako psihično stanje, da ne bi več vedela kje sem, kdo dem, je to res, kar se mi dogaja? Pa tako si želim ozdravet in vem, da bom najbrž dobila antidepresiv, vendar me je po eni strani strah bit doma, bi se v bolnici počutila varneje.
Torej nočem v bolnico, pa mislim, da bi bilo.prav, da sem pod nadzorom. Nekoliko kontradiktorno.
Prosim za vaše mnenje.
V lanskem letu sem bila močno tesnobna, bala sem se, da bom umrla, imela sem obcutke prazne glave, čustva so bila neprimerna, nisem občutila veselja, do mojih dveh sinov ( 2 in 5) nisem čutila ničesar. Pa sem se nekako rešila, dpremenila pogled na svet, se trudila razmišljati pozitivno in ozavestiti zakaj je do tesmobe sploh prišlo. Šlo mi je dobro, bila sem na pravi poti, nato se je ponovilo. Nič več paničnih napadov nimam, imam pa neke simptome depresije, ki se stopnjuje, ko imam menstruacijo. Ko imam pms, sem napeta kot nitka, ko dobim menstruacijo, pa zelo počasi iz dneva v dan zapadam v depresijo, ki navadno traja do konca m. Nato se mi razpoloženje dvigne. Vendar me je strah naslednje m. Poleg tega me je zelooo strah misli, ki se mi pojavljajo kot neka obsesija, za katero ne vem kam sodi. Strah me je samomora. Na vso moč se bojim, da bi zapadla v kako globoko depresijo, da ne bi videla upanja ali kaj podobnega. Tega me je tako močno strah, da se mi sedaj, ko vam pišem dlani močno potijo. Strah me je recimo iti na balkon, da ne bi dobila kake čudne misli, strah me je naliti si vodo v kad in se sproščati v kadi... Čeprav sem se včasih tako sproščala. Danes sem se dobro počutila ( sem ravno po m) in sem si rekla, da se bom sproščala v kadi. Polna sem bila dobre volje, res mi je bilo ok in res sem se sprostila. Nato me je postalo strah, oziroma toliko sem bila radovedna, da sem iz radovednosti dala glavo pod vodo in skoraj vrglo me je iz kadi, v sekundi sem bila zunaj. Ne vem kaj mi je bilo. Kot bi hotela preizkusiti samo sebe. Jutri se bom naročila k psihiatru. Danes jih nisem dobila. Ne jemljem nobenih zdravil, toda dovolj mi je že takega počutja in rada bi se rešila teh misli in rada bi zaživela polno življenje, saj imam za to vse pogoje. No, ok z mozem bi se lahko bolje razumela, vendar je že tako in tako dober mož. Le jaz sem zahtevna.
Ptosim za vaše mnenje. Se da to pozdtaviti? Strah me je bolnice. Vas lahko vprašam, če bi morala v bolnico mi bolj priporočate lj ali Idrijo? Kje so boljši za mlajše ljudi im za take motnje kot jo imam jaz. Ja, končno srm sprejela, da je nekaj narobe. Pa še vprašanje - če te pošljejo v bolnico - a ni človek pod takim sztesom... No jaz si mislim, da bi kar zblaznela, če bi mogla tja. Bojim da, da bi prišla v tako psihično stanje, da ne bi več vedela kje sem, kdo dem, je to res, kar se mi dogaja? Pa tako si želim ozdravet in vem, da bom najbrž dobila antidepresiv, vendar me je po eni strani strah bit doma, bi se v bolnici počutila varneje.
Torej nočem v bolnico, pa mislim, da bi bilo.prav, da sem pod nadzorom. Nekoliko kontradiktorno.
Prosim za vaše mnenje.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 13 Mar 2017 18:08