Spoštovana dr. Fiket,
star sem 26 let. Že od vedno imam različne težave;
naj začnem v odnosih: vsak nov odnos (najprej partnerski), je zame nekaj fantastičnega, čustva pri meni intenzivno nihajo, od evforije do depresivnosti in sovraštva partnerice (sedaj sem nekaj časa samski) predvsem takrat, ko začutim oz. ocenim, da mi ne namenja dovolj pozornosti in, ko je v stiku z drugimi ljudmi... takrat postanem bolano ljubosumen, napade me huda anksioznost, panika, sovraštvo. Pri večini končanih vez sem zaapdel v depresivno stanje in takrat že bivšo zasovražil. Vselej sem ji želel in upal na najslabši potek v življenju.
Prijatelji- Od zmeraj sem bil v krogu kolegov, prijateljev, toda predvsem v toroštvu nisem čutil varnih prijateljstev, saj sem imel "Prijatelja" več kot deset let, ki sem se mu podrejal, bil sem kot cucek. Spoznala sva se v zgodnjem otroštvu in večinoma je on vedno imel prav, pogoto me je izkoriščal, žalil ipd. in od takrat sem opazil, da se tudi sedaj čedalje bolj rad družim z mlajšimi, saj lahko tudi sam koga maltretiram kao v hecu, vendar pri meni gre predvsem za neko močno čustveno potrebo, podobno hiperaktivnost, ko ne zdržiš... in pogosto koga mal udarim po glavi (ne močno) ali pa s paskom ključev tolčem do mere, da me prav prosi, če preneham... in meni je to tako lep občutek.. tak občutek moje moči oz. njegove nemoči, pri čemer potem to osebo zmerjam (v hecu, ampak ponovno ob izgovojavi čutim izjemno prijeten, zanimiv, nepopisljiv občutek) za sužnja, psa, cucka ipd. Redko se mi kdaj tudi taka oseba zasmili, vendar sem nekako odvisen od tega občutka, čeprav je površinsko neprijeten. Opazil sem, da sem mlajšim hitro za vzgled, saj mi ne manjka smisla za humor in inteligence, kar mi pripisuje vsa okolica. Če ne bi imel v sebi te "blokade", da bi bilo čudno, da se družim z mlajšimi (pa imam ene 3 prijatelje, kolege, kakorkoli želite, ki so od mene 4,5 let mlajši), saj se čutim lahko med njimi glavne, kažem svoje sposobnosti in predvsem, ko sem "nadrkan", jih se znesem nad njimi (seveda ne brutalno, ampak z žaljivkami ali kakimi fizičnimi stiki, ki pa niso tako nevarni...).
Ne znam pa si razložiti, zakaj se mi dogaja, da se velikokrat vračam v "fake" ego stanje otroka in se pačim kot otrok ali delam ralzične geste... pa ne zaradi tega, ker bi iskal pozornost, ampak v tem, pri prijateljih ponovno, ko me opazujejo in slišijo (pri tem je nuja da morajo slišati ili videti moje čudaško vedenje),... pač da vidim reakcijo oz. da moje pačenje je v "stiku" z okolico. Opažam, da sčasoma razvrednotim tudi prijateljstva in se kmalu naveličam, takrat pogosto želim prijateljem slabo in sem vesel, tudi če se jim kaj zgodi.
Sem razgledan in veliko znam na področju psihologije (klinične, nevrologije, nekaj malega tudi različnih psiihot. smeri) in ko imam koga ob sebi od kolegov, ki ima kake težave, takrat nastopi moj trenutek: ne da mu skušam pomagati z znanjem (je v planu, vendar ne na prvem) pač pa težnjo, da se pokažem, kako veliko znam in da ta oseba dobi grandiozen občutek o meni.
Velike težave imam z impulzivnostjo: v športu, kartanju, šahu, želim vedno zmagovati in ko mi spodrsne in ne gre... takrat izgubim pogosto kontrolo (ne vedno) in začnem ali razbijati, ali žaliti nasprotne igralce ali poškodujem kak predmet... impulzivnost mine kmalu potem, ko dam to jezo ,izbruh ven. V športu mi je važno, da se DOKAZUJEM drugim in sebi in s tem si dajem (očitno) neko lažno upanje, da sem nekaj več oz. da me zato drugi bolj spoštujejo... na faksu je enako.. vedno težim k najvišjim ocenam, tisti, ki so mi malček antipatični, piflarski in dobijo višjo oceno, nemudoma zasovražim in potihem si želim, da bi umrli, ali da bi zaapdli v hudo depresijo, iz katere se ne bi potegnili ven vsaj leto, v tem času pa bi jih jaz z ocenami prehitel in se zavihtel na vrh.
Opavljam študentsko delo, ki mi ni všeč - pisarniško; monotonost, rutina.. katasttrofa, to me duši!
Pogosto sanjarim o velikem kariernem uspehu in temu, da bi me okolica še bolj spoštovala, cenila.
Sicer sem za okolico vedno bil nekaj posebnega, tako po vedenju, kakor pred tem razmišljanju.
To so vzorci vedenja, ki jih imam od vedno, ampak se jih ne morem rešiti; prvič zato, ker jih poznam v nulo in tudi mislim da zato, ker s tem ohranjam nek nivo, status osebe, ki je opažena in lahko daja okolici sporočilo, da je pomembna, vbolj vredna kot drugi.. Po drugi strani pa imam v ebi tako močne impulze, da se jih ne morem znebiti; in če mi uspe kako stvar odpraviti, potem izgubim del svoje celote: razmišljanje, čustvovanje, del osebnosti.. in lahko razvijem izkrivljeno in nizko podobo o sebi (najbrž jo že tudi imam) in to bi zame pomenla čustvena katstrofa oz. vihar, saj sem že tako duševno precej nevravnovešen osebnost, diagnosticirana z borderline motnjo.
Bil sem tudi pri psihoterapevtki in sicer okoli 8 srečanj in sicer zato, ker sem bil v hudi depresiji zaradi zgolj zaljubljenosti v eno punco, v katero sem se zaljubil (in me ni j..... 5 posto) pred dobrim letom dni, k sreči je to mimo in jo sovražim in ji želim slabo. Če bi se ji tako godilo, torej slabo, bi sam dobil neko moč in motivacijo za naprej.
Bil sem pri klinč psih.; imam visoko nadpovprečno mentalno produktivnost (rorschach), visoko nadpovprečno inteligenco, slabe mehanizme spoprijemanja s stresom, pasivno agresivnost ter narcisizem ob borderline (mejno) os. motnjo.
Zanima me, kaj pa menite vi ob tem?
Dejstvo je, da vse to postaja zame moteče, ampak se tega tako močno držim in ne želim zapustiti dela sebe, ker sem "navezan" nase.
lp
star sem 26 let. Že od vedno imam različne težave;
naj začnem v odnosih: vsak nov odnos (najprej partnerski), je zame nekaj fantastičnega, čustva pri meni intenzivno nihajo, od evforije do depresivnosti in sovraštva partnerice (sedaj sem nekaj časa samski) predvsem takrat, ko začutim oz. ocenim, da mi ne namenja dovolj pozornosti in, ko je v stiku z drugimi ljudmi... takrat postanem bolano ljubosumen, napade me huda anksioznost, panika, sovraštvo. Pri večini končanih vez sem zaapdel v depresivno stanje in takrat že bivšo zasovražil. Vselej sem ji želel in upal na najslabši potek v življenju.
Prijatelji- Od zmeraj sem bil v krogu kolegov, prijateljev, toda predvsem v toroštvu nisem čutil varnih prijateljstev, saj sem imel "Prijatelja" več kot deset let, ki sem se mu podrejal, bil sem kot cucek. Spoznala sva se v zgodnjem otroštvu in večinoma je on vedno imel prav, pogoto me je izkoriščal, žalil ipd. in od takrat sem opazil, da se tudi sedaj čedalje bolj rad družim z mlajšimi, saj lahko tudi sam koga maltretiram kao v hecu, vendar pri meni gre predvsem za neko močno čustveno potrebo, podobno hiperaktivnost, ko ne zdržiš... in pogosto koga mal udarim po glavi (ne močno) ali pa s paskom ključev tolčem do mere, da me prav prosi, če preneham... in meni je to tako lep občutek.. tak občutek moje moči oz. njegove nemoči, pri čemer potem to osebo zmerjam (v hecu, ampak ponovno ob izgovojavi čutim izjemno prijeten, zanimiv, nepopisljiv občutek) za sužnja, psa, cucka ipd. Redko se mi kdaj tudi taka oseba zasmili, vendar sem nekako odvisen od tega občutka, čeprav je površinsko neprijeten. Opazil sem, da sem mlajšim hitro za vzgled, saj mi ne manjka smisla za humor in inteligence, kar mi pripisuje vsa okolica. Če ne bi imel v sebi te "blokade", da bi bilo čudno, da se družim z mlajšimi (pa imam ene 3 prijatelje, kolege, kakorkoli želite, ki so od mene 4,5 let mlajši), saj se čutim lahko med njimi glavne, kažem svoje sposobnosti in predvsem, ko sem "nadrkan", jih se znesem nad njimi (seveda ne brutalno, ampak z žaljivkami ali kakimi fizičnimi stiki, ki pa niso tako nevarni...).
Ne znam pa si razložiti, zakaj se mi dogaja, da se velikokrat vračam v "fake" ego stanje otroka in se pačim kot otrok ali delam ralzične geste... pa ne zaradi tega, ker bi iskal pozornost, ampak v tem, pri prijateljih ponovno, ko me opazujejo in slišijo (pri tem je nuja da morajo slišati ili videti moje čudaško vedenje),... pač da vidim reakcijo oz. da moje pačenje je v "stiku" z okolico. Opažam, da sčasoma razvrednotim tudi prijateljstva in se kmalu naveličam, takrat pogosto želim prijateljem slabo in sem vesel, tudi če se jim kaj zgodi.
Sem razgledan in veliko znam na področju psihologije (klinične, nevrologije, nekaj malega tudi različnih psiihot. smeri) in ko imam koga ob sebi od kolegov, ki ima kake težave, takrat nastopi moj trenutek: ne da mu skušam pomagati z znanjem (je v planu, vendar ne na prvem) pač pa težnjo, da se pokažem, kako veliko znam in da ta oseba dobi grandiozen občutek o meni.
Velike težave imam z impulzivnostjo: v športu, kartanju, šahu, želim vedno zmagovati in ko mi spodrsne in ne gre... takrat izgubim pogosto kontrolo (ne vedno) in začnem ali razbijati, ali žaliti nasprotne igralce ali poškodujem kak predmet... impulzivnost mine kmalu potem, ko dam to jezo ,izbruh ven. V športu mi je važno, da se DOKAZUJEM drugim in sebi in s tem si dajem (očitno) neko lažno upanje, da sem nekaj več oz. da me zato drugi bolj spoštujejo... na faksu je enako.. vedno težim k najvišjim ocenam, tisti, ki so mi malček antipatični, piflarski in dobijo višjo oceno, nemudoma zasovražim in potihem si želim, da bi umrli, ali da bi zaapdli v hudo depresijo, iz katere se ne bi potegnili ven vsaj leto, v tem času pa bi jih jaz z ocenami prehitel in se zavihtel na vrh.
Opavljam študentsko delo, ki mi ni všeč - pisarniško; monotonost, rutina.. katasttrofa, to me duši!
Pogosto sanjarim o velikem kariernem uspehu in temu, da bi me okolica še bolj spoštovala, cenila.
Sicer sem za okolico vedno bil nekaj posebnega, tako po vedenju, kakor pred tem razmišljanju.
To so vzorci vedenja, ki jih imam od vedno, ampak se jih ne morem rešiti; prvič zato, ker jih poznam v nulo in tudi mislim da zato, ker s tem ohranjam nek nivo, status osebe, ki je opažena in lahko daja okolici sporočilo, da je pomembna, vbolj vredna kot drugi.. Po drugi strani pa imam v ebi tako močne impulze, da se jih ne morem znebiti; in če mi uspe kako stvar odpraviti, potem izgubim del svoje celote: razmišljanje, čustvovanje, del osebnosti.. in lahko razvijem izkrivljeno in nizko podobo o sebi (najbrž jo že tudi imam) in to bi zame pomenla čustvena katstrofa oz. vihar, saj sem že tako duševno precej nevravnovešen osebnost, diagnosticirana z borderline motnjo.
Bil sem tudi pri psihoterapevtki in sicer okoli 8 srečanj in sicer zato, ker sem bil v hudi depresiji zaradi zgolj zaljubljenosti v eno punco, v katero sem se zaljubil (in me ni j..... 5 posto) pred dobrim letom dni, k sreči je to mimo in jo sovražim in ji želim slabo. Če bi se ji tako godilo, torej slabo, bi sam dobil neko moč in motivacijo za naprej.
Bil sem pri klinč psih.; imam visoko nadpovprečno mentalno produktivnost (rorschach), visoko nadpovprečno inteligenco, slabe mehanizme spoprijemanja s stresom, pasivno agresivnost ter narcisizem ob borderline (mejno) os. motnjo.
Zanima me, kaj pa menite vi ob tem?
Dejstvo je, da vse to postaja zame moteče, ampak se tega tako močno držim in ne želim zapustiti dela sebe, ker sem "navezan" nase.
lp