Na nek način so me pri 43 letih dohitele travme iz otroštva.Ko sem bila otrok še zelo majhen(2 leti)moja mati ni ustrezno poskrbela zame,kot bi morala.Moram povedati,da je bila tudi ona posvojenka in ne morem se otresti občutka nezaželjenosti ob moem rojstvu.Očeta nimam ker pač ni hotela živeti z njim pravega razloga sicer ne vem, sem pa pri dveh letih imela očima,narkomana,ki ni najlepše ravnal z mano.Detajle tukaj nebi sedaj omenjala vglavnem mati si je pred grozotami zatiskala oči.Rešil me je najprej Bog,ki je imel čudežen poseg v moje življenje tudi še veliko kasneje,in pa sorodnica ki si pred tem ni hotela zatiskati oči.Tako,da sem zaradi spleta okoliščin kasneje ostala pri tej sorodnici,ki je lepo skrbela zame ni se pa dobro izšlo naprimer pri učnem uspehu.Vedno česa nisem razumela ali znala zato em dobivala slabe ocene tudi se ne spomnem,da bi kdo potrpežljivo sedel z mano za mizo in mi kaj razložil,kot danes naprimer danes jaz razložim svojemu sinu.Nekje v zgodnjem otroštvu sem se popolnoma zgubila.Nisem vedela kdo sem,kam spadam čeprav me osebno ni motilo,da nimam družine kot sošolci ali prijateljice.Zato pa so to dobro vedeli oni,da nisem kot ostali to so verjetno slišali doma od svojih staršev,seveda je otrok kot sem bila jaz že od malega zaznamovan.Ko se je pri dveh letih končalo moje težko življenje se je kar se tiče trpinčenja moje oroštvo takrat izboljšalo,kot sem že omenila je ta sorodnica bila prijazna in dobra.Mati se je odločila zanj in odšla živetz njim,ker se je umešal Center za socialno delo me je pustila pri sorodnici.Kasneje nekoč davno mi je sama omenila,da je v tem videla rešitev.Vse lepo in prav ampak jaz sem vedno čutila,da mi nekaj manjka.Zelo zgodaj sem se začela zapletati z starejšimi moškimi,kakor sem že omenila me je vedno pazila Božja previdnost in se mi nikoli ni zgodilo nič hudega z nikomer od njih.Zgodaj sem se tudi poročila verjetno mi je tudi tukaj sam Bog poslal dobrega moža s katerim sem še danes vendar sem ga že davno nehala prav ljubiti.Nikoli nisem ne pila ne kadila in otroka sem vzgojila lepo.Vendar sem si umes nakopala ljubimca in se z njim spustila v dogotrajno vezo,ki pa sem jo že zapustila več let je namreč temeljila le na sexu.Torej že od samega začetkane živim pravilno in se ne odločam pravilno.Sedaj pri 43 letih pa so se mi pojavljati začele misli o mojem otrštvu,ko sem imela 2 leti.Kar naprej vidim majhno punčko(sebe),ki joče,ker ni nikogar in ker jo ima v pasti norec.Ne vem zakaj je to sedaj prišlo na dan saj o tem nikoli nisem kaj prida premlevala.Notranja bolečina in zamera do matere in tudi do tistega očima vsebolj narašča.Sprašujem se kje je bila in kam je gledala?Prime me ,da bi ji vse zmetala v obraz vendar ta tega po vseh teh letih nebi prav razumela saj sva v dobrih odnosih vendar ne ve kaj čutim.Življenje naj bi temljilo na odpuščanju vendar sem trenutno daleč od tega.Ko pogledam svoje življenje in svoja dejanja,misli za vse skupaj krivim ravno njo.Kaj mi svetujete? bojim se,da se to ne bo nehalo in bo prišlo do prepira in obtožb nebi pa tega rada storila sedaj ko je ona že stara.Jaz se dogodkov ,ki so se mi takrat dogajale sicer ne spomnim vendar je to kljub vsemu kot bumerang priletelo nazaj.
↧