Nevem več kaj nj, še spat ne morm več, odkar sm doma,.. mati sploh ne vid mene kot človeka, ona hoče sam fizikalca naredit z mene, jz pa nism rojen za fizikalca. Dobro, da radi ljudje delajo fizikalno, vesel sm za njih, sam jz pa nism rojen za fizikalca, niti nikol nism hotu bit, kr sm čist drugačn človk. No sedaj živim doma ter je grozno ta čas. Povn kufr mam vsega, sprašujem se če je vredno živet. Dovolj je mam. Jz nočem bit fizikalc pa pika, ona pa kr naprej. Kot da že ni blo dost, da me je kot otroka tepla kot psihično bolna ženska, tako da sm po tleh padal, tako me je po glavi udarla, da sm padu v nezavest pa za lase vlekla,... in sedaj morm spet bit v njeni bližini, ona se dela kot da nič ni, to je potrebno doma delat, to. Men pa ni vseen zanjo, ona pa to mojo ljubezen izkorišča ter kr me je strah, kar bo pol z njo. Pa krivga se počutim na trenutke, pol pa pomagam kj, pa sm spet tam. Dost mam tega, noč bit fizikalc.
↧