Pozdravljeni,
ta tema je iz leta 2001 ampak se mi zdi, da je vedno bolj pomembna, saj opažam, da se vedno več ljudi pogovarja sam s seboj. Tudi jaz sem ena od teh. Mislim, da ni tako nedolžno kot je predstavljeno. Mislim, da je zelo povezano z osaljenostjo in pomankanjem poguma za odkrito komunikacijo z okoljem. Ker se sama pogovarjam že okrog 20 let, sem najprej tudi mislila, da tako samo naglas razmišljam in ko sem o tem spraševala, sem vedno dobila odgovor, da je to ok in zdravo. Vendar ker je ta način zelo prijeten, saj se s sabo vedno strinjaš in so odgovori takšni kot si sama želim, je s časom to edini varen način izražanja sebe. Danes po tolikih letih in po tolikšnem delu na sebi, lahko rečem, da sta moja velika želja po komunikaciji in druženju ter želji po izražanju sebe in potrebi po pripadnosti nezadovoljeni in ker se ponovno učim samospoštovanja in povezovanja z okoljem, je pogovor sam s sabo postal samo še izražanje iz strahu.
Zgoraj omenjeno, da je vse dobro dokler je v mejah normale, je res. Vendar kje je ta meja, pa je teško reći. Kar na enkrat več nimaš realnega stika z okolico, čeprav NIMAM halucinacij-nimam prisluhov ali prividov. Tistim, ki to počnejo vsak dan in ki na takšen način čustveno podoživljajo preteklost in slikajo iluzijo odnosa kakršen bi po njihovo moral biti izgovorjen, želim le opozoriti (iz lastnih izkušenj), naj delajo na pogumu za izražanje samega sebe v odnosu z okolico in naj pišejo kar želijo povedati, naj ne izgubijo zaupanja v sebe, naj si poiščejo terapevta (meni je zelo pomagala Teorija izbire) oz. pomoč, za duhovno osveščene, bom rekla, da je to EGO, ki ne želi živeti sedaj in tukaj .
Potrebno se je naučiti izražati sebe na pogumen, spoštljiv način in z ljubeznijo ter naučiti se komunicirati z okoljem. Z vsemi. Starši, otroci, prijatelji in sorodniki. Še enkrat bi poudarla, da je to po mojem mnenju izraz strahu biti to kar si - izražanja samega sebe in povrh vsega še osamljenost v vsem tem.
ta tema je iz leta 2001 ampak se mi zdi, da je vedno bolj pomembna, saj opažam, da se vedno več ljudi pogovarja sam s seboj. Tudi jaz sem ena od teh. Mislim, da ni tako nedolžno kot je predstavljeno. Mislim, da je zelo povezano z osaljenostjo in pomankanjem poguma za odkrito komunikacijo z okoljem. Ker se sama pogovarjam že okrog 20 let, sem najprej tudi mislila, da tako samo naglas razmišljam in ko sem o tem spraševala, sem vedno dobila odgovor, da je to ok in zdravo. Vendar ker je ta način zelo prijeten, saj se s sabo vedno strinjaš in so odgovori takšni kot si sama želim, je s časom to edini varen način izražanja sebe. Danes po tolikih letih in po tolikšnem delu na sebi, lahko rečem, da sta moja velika želja po komunikaciji in druženju ter želji po izražanju sebe in potrebi po pripadnosti nezadovoljeni in ker se ponovno učim samospoštovanja in povezovanja z okoljem, je pogovor sam s sabo postal samo še izražanje iz strahu.
Zgoraj omenjeno, da je vse dobro dokler je v mejah normale, je res. Vendar kje je ta meja, pa je teško reći. Kar na enkrat več nimaš realnega stika z okolico, čeprav NIMAM halucinacij-nimam prisluhov ali prividov. Tistim, ki to počnejo vsak dan in ki na takšen način čustveno podoživljajo preteklost in slikajo iluzijo odnosa kakršen bi po njihovo moral biti izgovorjen, želim le opozoriti (iz lastnih izkušenj), naj delajo na pogumu za izražanje samega sebe v odnosu z okolico in naj pišejo kar želijo povedati, naj ne izgubijo zaupanja v sebe, naj si poiščejo terapevta (meni je zelo pomagala Teorija izbire) oz. pomoč, za duhovno osveščene, bom rekla, da je to EGO, ki ne želi živeti sedaj in tukaj .
Potrebno se je naučiti izražati sebe na pogumen, spoštljiv način in z ljubeznijo ter naučiti se komunicirati z okoljem. Z vsemi. Starši, otroci, prijatelji in sorodniki. Še enkrat bi poudarla, da je to po mojem mnenju izraz strahu biti to kar si - izražanja samega sebe in povrh vsega še osamljenost v vsem tem.