Dobro jutro!
Imam sledeč problem ,ki ga sam več ne znam opredelit to je strah pred psihičnimi boleznimi strah da ne bom mogel imeti družinein živeti normalno živlenje strah da bi me punca postila zaradi psihičnih težav...
problem pa je v obdobju paničnih napadov sem depresivno razpoložen obupan,nesrečen zelo se sekiram ali bo kdaj bolje v mislih vem kaj me veseli ampak zaradi vsega tuhtanja sploh ne morem občutiti veselja strah me je da bi v tem obdobju imel punco ker sem najraje sam da nimam obveznosti da se lahko ukvarjam sam s sabo včasih immam prav strah pred vsem odgovornostim in živlenjem ko sem nesrečen me že misel da bi mogu še skrbeti za družino spravi do paničnega napada simpatija ko jo imam pa mi postane v tem obdobju skoraj antipatična ne vem začnejo me motit stvari to traja nekje od 3 do 10 dni potem postanem zopet srečen in se veselim živlenja tudi simpatija mi ni vč antipatična ampak tudi mi ni več tako všeč kot prej včasih ko pride trenutek da nisem najbolje razpoložen takoj začnem tuhtat ali kaj če bi imel punco bi me ti trenutki še bol spravili v obup ko se ta tako imenovana nesrečnost umiri pa sem spet stari js kaj mi svetujete bi bili potrebni antidepresivi kakšna druga zdravila ali bi bila dovol psihoterapija? hvala ubistvu v tem obdobju me skrbi kakeršna koli odgovornost sicer v službi funkcioniram v tem obdobju imam tudi občutek nerealnosti kot da so mi čustva do sveta otopela ko se to zgodi me postane strah ali je lahko to huda depresivna epizoda česar se bojim drugače starši sploh ne opazijo da bi se mi kdaj spremenilo razpoloženje za njih sem skos isti samo v meni je problem?
Imam sledeč problem ,ki ga sam več ne znam opredelit to je strah pred psihičnimi boleznimi strah da ne bom mogel imeti družinein živeti normalno živlenje strah da bi me punca postila zaradi psihičnih težav...
problem pa je v obdobju paničnih napadov sem depresivno razpoložen obupan,nesrečen zelo se sekiram ali bo kdaj bolje v mislih vem kaj me veseli ampak zaradi vsega tuhtanja sploh ne morem občutiti veselja strah me je da bi v tem obdobju imel punco ker sem najraje sam da nimam obveznosti da se lahko ukvarjam sam s sabo včasih immam prav strah pred vsem odgovornostim in živlenjem ko sem nesrečen me že misel da bi mogu še skrbeti za družino spravi do paničnega napada simpatija ko jo imam pa mi postane v tem obdobju skoraj antipatična ne vem začnejo me motit stvari to traja nekje od 3 do 10 dni potem postanem zopet srečen in se veselim živlenja tudi simpatija mi ni vč antipatična ampak tudi mi ni več tako všeč kot prej včasih ko pride trenutek da nisem najbolje razpoložen takoj začnem tuhtat ali kaj če bi imel punco bi me ti trenutki še bol spravili v obup ko se ta tako imenovana nesrečnost umiri pa sem spet stari js kaj mi svetujete bi bili potrebni antidepresivi kakšna druga zdravila ali bi bila dovol psihoterapija? hvala ubistvu v tem obdobju me skrbi kakeršna koli odgovornost sicer v službi funkcioniram v tem obdobju imam tudi občutek nerealnosti kot da so mi čustva do sveta otopela ko se to zgodi me postane strah ali je lahko to huda depresivna epizoda česar se bojim drugače starši sploh ne opazijo da bi se mi kdaj spremenilo razpoloženje za njih sem skos isti samo v meni je problem?