Spostovana dr. Fiket,
na vas se obracam, ker imam eno hudo, a obenem "preprosto" tezavo; pred nekaj dnevi sem se zaljubila v najboljsega prijatelja, s katerim se redno druziva ze 3 leta. Zanimivo, da vse do nekaj dni nazaj, nisem nic cutila do njega, nikoli me ni privlacil, toda iznenada se je pojavilo. Dejstvo je, da se redno druzimo tudi z drugimi prijatelji, redno se dobivamo, in, ce le lahko, pride(jo) k meni domov ali jaz k njim ipd. Uzivamo in smo skoraj odvisni drug od drugega. Toda tezava je v tem, da je pred nekaj tedni se zacel dobivati z neko punco in takrat, pa ceprav do njega nisem cutila nicesar, sem bila izjemno ljubosumna, tisti vecer, ko se je z njo dobil, nisem od tesnobe mogla spati. Nato nekaj dni mir in ko se je z njo dobil, sem ponovno psotala depresivna. Od tod dalje pa se je zacelo.
On sicer prav, da mu je malo zal, da se je tako zaletel vanjo, ker mu zaenkrat ni to-to, ona je nanj nora, toda ko izvem, da je z njo, v tistem trenutku grozno trpim in se mi neprestano vsiljuje obsesivne misli, ki mi povzrocajo hudo tesnobo, anksioznost in bolestno ljubosumje. Zdaj sem ze 3 dni hudo anksiozna, depresivna (v predfazi depresije v bistvu) tudi ko je zraven mene, ko pa gre domov, cutim hudo separacijsko tesnobo in depresivnost ter vsiljivke, ki bolecino le se podkrepijo. Dejstvo je tudi, da ga zdaj dan in pol nisem videla, no malo prej sva bila na pijaci in sem se pocutila grozno. Dozivljam ga povsem drugace, ceprav vanj nisem toliko zaljubljena, kollikor v svoje neke predstave, vtise, ki so vezani nanj. In sedaj, ko ga nekaj dni ne bo tukaj, se bojim reakcije, ko se bomo ponovno srecali:: ces, kako ga bom videla, kako hudo anksiozna bom takrat, kake vzorce zazanvanja in intenzivnost custvovanja bom gojila.
Dejstvo pa je eno: ze 2x sem v svojem zivljenju bila v podobnem polozaju, le da to niso bili res prijatelji (tako tesni ne) in sem obakrat padla v globoko depresijo, ki je trajala pol leta in vec, kljub jemanju AD. Najhuje pa mi je, ker berem, da je najboljse zdravilo to, da ga odklonim in prekinem kontakte, toda kako, ko komaj cakam, da smo skupaj (tudi ko nisem bila zaljubljena) in sedaj, ko me bo klical, da se dobimo, bom odpovedala in prekinila kontakte (ceprav v sebi si bom 300 na uro zelela biti z njimi v druzbi??). Kolikor se poznam, mi bo ta nacin povzrocil na koncu suicidalne misli - glava je eno, custva so drugo.
Pred nekaj casom sem prekinila z jemanjem AD (prej Cipralex in 2 leti Efectin, tudi v casu nesrecne zaljubljenosti, ki pa mi ni kaj prida pomagal zavoljo obsesivnih misli cel dan, prakticno vsako sekundo, zaradi cesar se mi je vedno sprOzal adrenalin, tesnoba).
Po vasem je mozno, da ce bi ponovno pricela z jemanjem AD-jev, da bi se pocasi odljubila, cutila manj in ponovno obdrzala (mocne) priajteljske vezi? Ker to mi je dejansko najboljsi prijatelj in ce izgubim njega, izgubim vse in tudi on me ima rad od vedno, kot prijateljico, kar vidim po vedenju in tem, kako me veckrat hvali.
Lepo se vam zahvaljujem za odgovor.
na vas se obracam, ker imam eno hudo, a obenem "preprosto" tezavo; pred nekaj dnevi sem se zaljubila v najboljsega prijatelja, s katerim se redno druziva ze 3 leta. Zanimivo, da vse do nekaj dni nazaj, nisem nic cutila do njega, nikoli me ni privlacil, toda iznenada se je pojavilo. Dejstvo je, da se redno druzimo tudi z drugimi prijatelji, redno se dobivamo, in, ce le lahko, pride(jo) k meni domov ali jaz k njim ipd. Uzivamo in smo skoraj odvisni drug od drugega. Toda tezava je v tem, da je pred nekaj tedni se zacel dobivati z neko punco in takrat, pa ceprav do njega nisem cutila nicesar, sem bila izjemno ljubosumna, tisti vecer, ko se je z njo dobil, nisem od tesnobe mogla spati. Nato nekaj dni mir in ko se je z njo dobil, sem ponovno psotala depresivna. Od tod dalje pa se je zacelo.
On sicer prav, da mu je malo zal, da se je tako zaletel vanjo, ker mu zaenkrat ni to-to, ona je nanj nora, toda ko izvem, da je z njo, v tistem trenutku grozno trpim in se mi neprestano vsiljuje obsesivne misli, ki mi povzrocajo hudo tesnobo, anksioznost in bolestno ljubosumje. Zdaj sem ze 3 dni hudo anksiozna, depresivna (v predfazi depresije v bistvu) tudi ko je zraven mene, ko pa gre domov, cutim hudo separacijsko tesnobo in depresivnost ter vsiljivke, ki bolecino le se podkrepijo. Dejstvo je tudi, da ga zdaj dan in pol nisem videla, no malo prej sva bila na pijaci in sem se pocutila grozno. Dozivljam ga povsem drugace, ceprav vanj nisem toliko zaljubljena, kollikor v svoje neke predstave, vtise, ki so vezani nanj. In sedaj, ko ga nekaj dni ne bo tukaj, se bojim reakcije, ko se bomo ponovno srecali:: ces, kako ga bom videla, kako hudo anksiozna bom takrat, kake vzorce zazanvanja in intenzivnost custvovanja bom gojila.
Dejstvo pa je eno: ze 2x sem v svojem zivljenju bila v podobnem polozaju, le da to niso bili res prijatelji (tako tesni ne) in sem obakrat padla v globoko depresijo, ki je trajala pol leta in vec, kljub jemanju AD. Najhuje pa mi je, ker berem, da je najboljse zdravilo to, da ga odklonim in prekinem kontakte, toda kako, ko komaj cakam, da smo skupaj (tudi ko nisem bila zaljubljena) in sedaj, ko me bo klical, da se dobimo, bom odpovedala in prekinila kontakte (ceprav v sebi si bom 300 na uro zelela biti z njimi v druzbi??). Kolikor se poznam, mi bo ta nacin povzrocil na koncu suicidalne misli - glava je eno, custva so drugo.
Pred nekaj casom sem prekinila z jemanjem AD (prej Cipralex in 2 leti Efectin, tudi v casu nesrecne zaljubljenosti, ki pa mi ni kaj prida pomagal zavoljo obsesivnih misli cel dan, prakticno vsako sekundo, zaradi cesar se mi je vedno sprOzal adrenalin, tesnoba).
Po vasem je mozno, da ce bi ponovno pricela z jemanjem AD-jev, da bi se pocasi odljubila, cutila manj in ponovno obdrzala (mocne) priajteljske vezi? Ker to mi je dejansko najboljsi prijatelj in ce izgubim njega, izgubim vse in tudi on me ima rad od vedno, kot prijateljico, kar vidim po vedenju in tem, kako me veckrat hvali.
Lepo se vam zahvaljujem za odgovor.