Pozdravljeni,
sem 21 letnica, ki bi morala biti srčena, pa nisem. Nimam težav z družino, srečna sem z fantom, trenutno imam službo - vse je kakor mora biti. Vendar globoko v sebi živim iz dneva v dan.
Odkar je naše malo mesto pretresla novisa o nenadni smrti 14 letnice za posledico anevrizme me je ob vsakem glavobolu strah, da se bo tudi meni kaj zgodilo. Glavobol ni nikoli tako hud, vendar me je strah, da se kaj kuha in bo en dan samo konec, konec, da nikoli več nebi videla mojih najljubših. To je grozno, počutim se katastrofalno, so pa dnevi, ko na to čisto pozabim.. potem pa spet kaj preberem o tem in smo spet na začetku. O tem nisem nobenem povedala, niti fantu, pa mu najbolj zaupam.
Kakor da to ni dovol se mi je poleti pojavila tahikardija, ki je trajala skoraj 2 dni. Bila sem sama doma in kar pojavila se je pred spanjem. Komaj da sem spala, bilo mi je vroče in hkrati mraz, srce mi je nabijalo, strah me je bilo, da bom umrla - sama. Ko sem naslednji dan šla na urgenco se mi je že tam utrip dosti umiril (najbrž zato ker nisem bila sama ampak sem se počutila varno). Ugotovili so psihosomatsko tahikardijo, EKG ok, ščitnica Ok, kri ok.. Dobila sem tablete Lexaurin, ne jemlejm jih saj se nikoli ni pojavila tako močna tahikardija.
Od takrat se mi občasno pojavi, ponavadi ko sem pod stresom, takrat sse zaposlim (klavir) in dosti pomaga. Pomaga že, da imam koga ob sebi.
Od takrat se bojim na vlak (da se mi kaj zgodi in mi nebo mogle nihče pomagat), strah me je biti sama doma, strah me je iti kam sama, strah me je iti na dolge vožnje ali pa kam kjer nebi imela možnosti bolnišnice.... vsega me je strah! Kakor pravim, pa so dnevi, ko je vse v redu in niti ne pomislim na moj strah.
Vse to tiščim v sebi že pol leta in občutek imam da bom v sebi eksplodirala :(
Večrat sem že razmišljala, da bi šla na psihoterapijo, vendar potem, ko sem nekaj dni, tednov OK, na to pozabim...
Najbrž je jasno, da so moje težave psihičnega izvora, želim pa še drugo (Vaše) mnenje, saj ste strokovnjakinja. Kažejo vse moje težave na psiho? Anksoioznost, tesnoba? Ali ne?
Kvarim si kvaliteto svojega mladega življenje in želim, da se to neha. Rada bi bila spet srečna kakor sem bila še pred letom.
Hvala!
sem 21 letnica, ki bi morala biti srčena, pa nisem. Nimam težav z družino, srečna sem z fantom, trenutno imam službo - vse je kakor mora biti. Vendar globoko v sebi živim iz dneva v dan.
Odkar je naše malo mesto pretresla novisa o nenadni smrti 14 letnice za posledico anevrizme me je ob vsakem glavobolu strah, da se bo tudi meni kaj zgodilo. Glavobol ni nikoli tako hud, vendar me je strah, da se kaj kuha in bo en dan samo konec, konec, da nikoli več nebi videla mojih najljubših. To je grozno, počutim se katastrofalno, so pa dnevi, ko na to čisto pozabim.. potem pa spet kaj preberem o tem in smo spet na začetku. O tem nisem nobenem povedala, niti fantu, pa mu najbolj zaupam.
Kakor da to ni dovol se mi je poleti pojavila tahikardija, ki je trajala skoraj 2 dni. Bila sem sama doma in kar pojavila se je pred spanjem. Komaj da sem spala, bilo mi je vroče in hkrati mraz, srce mi je nabijalo, strah me je bilo, da bom umrla - sama. Ko sem naslednji dan šla na urgenco se mi je že tam utrip dosti umiril (najbrž zato ker nisem bila sama ampak sem se počutila varno). Ugotovili so psihosomatsko tahikardijo, EKG ok, ščitnica Ok, kri ok.. Dobila sem tablete Lexaurin, ne jemlejm jih saj se nikoli ni pojavila tako močna tahikardija.
Od takrat se mi občasno pojavi, ponavadi ko sem pod stresom, takrat sse zaposlim (klavir) in dosti pomaga. Pomaga že, da imam koga ob sebi.
Od takrat se bojim na vlak (da se mi kaj zgodi in mi nebo mogle nihče pomagat), strah me je biti sama doma, strah me je iti kam sama, strah me je iti na dolge vožnje ali pa kam kjer nebi imela možnosti bolnišnice.... vsega me je strah! Kakor pravim, pa so dnevi, ko je vse v redu in niti ne pomislim na moj strah.
Vse to tiščim v sebi že pol leta in občutek imam da bom v sebi eksplodirala :(
Večrat sem že razmišljala, da bi šla na psihoterapijo, vendar potem, ko sem nekaj dni, tednov OK, na to pozabim...
Najbrž je jasno, da so moje težave psihičnega izvora, želim pa še drugo (Vaše) mnenje, saj ste strokovnjakinja. Kažejo vse moje težave na psiho? Anksoioznost, tesnoba? Ali ne?
Kvarim si kvaliteto svojega mladega življenje in želim, da se to neha. Rada bi bila spet srečna kakor sem bila še pred letom.
Hvala!