Pozdravljeni
Na vas se obračam, ker mi gre moja težava že krepko na živce in si jo močno želim rešiti, saj se bojim, da bom drugače izgubila tisto, kar mi pomeni največ, tj. moja zveza s fantom, s katerim sva skupaj 5 let. Pred dobrim letom sva se preselila v tujino, saj je on tukaj dobil dobro službo, jaz pa sem bila sprva doma, kar me ni motilo, saj sem se imela čisto v redu sama v svoji družbi. Kmalu sem se začela dolgočasiti, zato sem si poiskala službo; delala sem kot čistilka v bolnišnici, saj ne znam jezika, diplomirala pa sem iz smeri, ki drugje kot v Sloveniji ni pretirano uporabna.
Po petih mesecih dela, mi je služba začela iti močno na živce, zdelo se mi je, da se mi godi krivica, da se dolgočasim, da se bom poneumila, malo pa me je -verjetno- prizadel tudi način, na katerega ljudje gledajo na ta poklic, kar je po mojem mnenju v meni sprožilo samozaničevalne občutke. V zadnjem mesecu dela, ali pa vsake toliko sem, ker je pač delo precej dolgočasno, rutinsko, skratka brez zvezno, začela analizirati najino zvezo; vprašanja, kot so; ali sem srečna, kaj je spolna privlačnost, kaj je ljubezen, ali jo do njega res čutim, kako to vem, kaj bi storila, če bi me kdo drug želel poljubiti, itd. Ker na nekatere od teh vprašanj teoretično nisem vedela odgovorov, me je zajela panika, da partnerja ne ljubim dovolj. Sprva sem temu namenila le nekaj razmišljanja, takšne misli sem zlahka odpravila in se zaposlila s čim drugim, okrog novembra pa je to preseglo vse meje, saj sem razmišljala samo še o teh stvareh in imela občutek, da se mi bo zmešalo, dokler nisem med novoletnimi prazniki, ko sem spala doma, ne pri fantu (pred selitvijo sva živela ločeno), prišla že na idejo, da imam travme iz otroštva, da me je nekdo posilil, pa na drugi strani, da čutim privlačnost do svojega očeta ... Ob tem sem prejšnje dvome o svojem fantu, povsem odrinila, in sedaj premišljevala samo še o tem.
Vmes sem v službi dala odpoved, sedaj sem doma že od novega leta in krog tega nesmisla se samo še poglablja, saj sem večinoma doma, polenila sem se in rahlo mi gre na živce, da sama sebe ne morem prepustiti svojim mislim, ampak moram vsak dan se z nečim zaposliti, da si preusmerim pozornost.
Naj povem, da se ko so te misli močno intenzivne pojavlja občutek tiščanja v prsih, velikokrat se tudi zjokam, saj me je močno strah, da me bo moj partner zaradi teh misli - vse sem mu namreč povedala - zapustil, saj pravi, da tega ni prijetno poslušati, česar se popolnoma zavedam.
Zdi se mi, da sem si sama nekako "zacementirala" v glavi, da bom najino zvezo uničila, ker si je ne zaslužim, in da od tod (in iz življenjske situacije) moje misli tudi izvirajo, saj se dostikrat zalotim, da želim sebi dokazati, da imam partnerja dovolj rada (kot da bi obstajalo merilo za to), da ker ne kuham vsak dan si recimo mislim, to je zato ker ga imam premalor rada.
Po drugi strani me dostikrat preveva tudi občutek, da se mi bo zmešalo, da je z mano nekaj zelo narobe in da sem pač nagnjena k samouničevanju, zaradi česar bom to zvezo tudi uničila in - to vem - kasneje tudi obžalovala. Svojih misli ne znam opisati bolj natančno, zdi pa se mi, kot da jih ne bi zares jaz mislila in kot da sploh nimajo zveze z mojim realnim fantom - da so torej samo misli, ki pa jim jaz posvečam veliko preveč pozornosti. Sprašujem se tudi, kaj me vzburja, ali sem lačna/žejna in ko tega ne vem točno, me zagrabi panika. Kot da bi imela neko zelo hudo "krizo identitete", iskanja same sebe ali pa samo veliko preveč časa.
Ko pridem v dokaj normalno stanje, dojamem, da pač nobena od teh misli ni resnična in da v bistvu točno vem, kaj bi rada, ker če temu ne bi bilo tako, ne bi premlevala čisto vsake stvari, ampak le eno - tisto, ki bi me resnično motila.
Kaj menite vi? Je z mano res kaj narobe? Brala sem tudi o mislih vsiljivkah, je možno, da gre tudi pri meni zato? Mislite, da je možno, da človek ne bi vedel, kaj čuti?
Hvala za odgovor.
LP