Najlepša hvala za odgovor.
Strah pred odprtim prostorom mislim da nimam, ker me je prej strah zaprtega oziroma utesnjenega prostora (včasih v dvigalu ali na kakšnem koncertu).
Lahko vam rečem da nisem bila prezaščiten otrok. Resnično nisem, ker nikoli nisem silila v nekaj, pred čem bi me morali starši zaščititi. Nikoli me niso rabili odvrniti ali ščititi proti alkoholu, zapravljanju, ali čemurkoli takšnemu. S tem sem hotela povedati samo to, da imam vedno na razpolago pogovor z mamo in to miv eliko pomeni, ker veliko mojih sošolk nima tako dobrega odnosa s svojimi.
Resnično mislim, da bom obiskala nekoga, ki mi bo predlagal kako naj se pomirim in zamotim. Hvala vam za ta nasvet.
Rada bi vas še vprašala več o temu, ko sem rekla, da se že od petega leta nekako pogovarjam s sabo, oziroma zdaj se več ne. Meni to že od nekje sedmega razreda zveni zelo čudno. Takrat sem se začela zavedati, da je to nenavadno. Ste kdaj že spoznali koga s posebnimi težavami? Ker jaz imam občutek kot da sem edina na svetu zablodila v tako dolgo obdobje nekega resnično mojega sveta, ki ga nobeden ne razume in ga šele zdaj, po desetih, enajstih letih UPAM DA končujem. Ko vam to govorim se počutim resnično sramotno, ker se mi zdi da to izpade zelo bolno.
Zanima me samo še to - ali je mogoče da se mi iz vseh težav, ki sem vam jih zaupala razvije kaj hudega? Tega res nebi rada in tega me je zelo strah. Hočem biti normalna in živeti mirno.
Res vam najlepša hvala.
Strah pred odprtim prostorom mislim da nimam, ker me je prej strah zaprtega oziroma utesnjenega prostora (včasih v dvigalu ali na kakšnem koncertu).
Lahko vam rečem da nisem bila prezaščiten otrok. Resnično nisem, ker nikoli nisem silila v nekaj, pred čem bi me morali starši zaščititi. Nikoli me niso rabili odvrniti ali ščititi proti alkoholu, zapravljanju, ali čemurkoli takšnemu. S tem sem hotela povedati samo to, da imam vedno na razpolago pogovor z mamo in to miv eliko pomeni, ker veliko mojih sošolk nima tako dobrega odnosa s svojimi.
Resnično mislim, da bom obiskala nekoga, ki mi bo predlagal kako naj se pomirim in zamotim. Hvala vam za ta nasvet.
Rada bi vas še vprašala več o temu, ko sem rekla, da se že od petega leta nekako pogovarjam s sabo, oziroma zdaj se več ne. Meni to že od nekje sedmega razreda zveni zelo čudno. Takrat sem se začela zavedati, da je to nenavadno. Ste kdaj že spoznali koga s posebnimi težavami? Ker jaz imam občutek kot da sem edina na svetu zablodila v tako dolgo obdobje nekega resnično mojega sveta, ki ga nobeden ne razume in ga šele zdaj, po desetih, enajstih letih UPAM DA končujem. Ko vam to govorim se počutim resnično sramotno, ker se mi zdi da to izpade zelo bolno.
Zanima me samo še to - ali je mogoče da se mi iz vseh težav, ki sem vam jih zaupala razvije kaj hudega? Tega res nebi rada in tega me je zelo strah. Hočem biti normalna in živeti mirno.
Res vam najlepša hvala.