OK. Vendar, v cem je korist se naprej propagirati teorijo o kemicnem neravnotezju, kljub
pomanjkanju dokazov oziroma kljub nasprotnim dokazom?
Pomanjkanja serotonina ni mogoce dokazati, ker serotonina v mozganih ni mogoce izmeriti
in ker ni nobene indikacije, kaksna raven serotonina je normalna.
( v raziskavah se merijo metaboliti v krvi, urinu in spinalni tekocini.)
Ali ste v svoji praksi kdaj slisali za pacienta, ki bi mu merili raven serotonina?
Kljub pomislekom, ki so bili se pred zmagoslavnim nastopom Prozaca ( 1988)
se je ta teorija promovirala zaradi dolocenih koristi. Poleg financnih koristi od farmacevstskih druzb
( vsaj v Ameriki je dokazano tako, v Sloveniji pa recimo da ni tako, ker je zdravstveni sistem drugacen, vendar zakaj kljub temu slepo sledimo ameriskim smernicam?)
je korist za psihiatrijo v modelu bioloske abnormalnosti - s tem se psihiatrija distancira od
pogovornih terapij in se doloci kot klinicna, znanost.
Kaj pa korist za pacienta? Recimo, da se mu olajsa obcutek krivde - z mano je nekaj medicinsko,
biolosko narobe, ni vse samo v moji glavi, gre za kemicno neravnosvesje - ceprav je tudi to sporno.
Raziskava na dveh skupinah studentov z depresijo je pokazala, da je tista skupina, ki so ji povedali,
da gre za kemicno neravnovesje in so jemali ustrezna zdravila, bila veliko bolj pesimisticna
glede izida svoje bolezni.
Ko so podatki o nevzdrznosti teze o kemicnem neravnovesju zacli cedalje bolj neprijetno prihajati na plano, so se stevilni eminentni psihiatri izmotavali na razlicne nacine - ces da je bila " samo urbana legenda",
"ni bilo misljeno dobesedno", "majhna bela laz" itd.
Pravzaprav res - kaj je narobe z majhno belo lazjo, ce pa antidepresivi delujejo in pozdravijo depresijo?
( ali pa jo naredijo znosno?)
V bistvu nic narobe , vendar:
antidepresivi ne delujejo tako dobro, kot je oglasevano
( po zgoraj omenjeni zbirni raziskavi I. Kirsch - antidepresivi prekasajo placebo za 1.8 tocke po
Hamiltonovi ocenjevalni lestvici -Hamilton Rating Scale of Depression (HRSD)
http://journals.plos.org/plosmedicine/article?id=10.1371/journal.pmed.0050045
Ce je pacient preprican, da so mu antidepresivi "popravili" neravnovesje, ima manj iniciative in
motivacije, da razresuje svoje zivljenjske probleme, ki ticijo izza depresije.
Ce / ko antidepresivi prenehajo delovati, se poskusi z drugim, pa tretjim, zvisa se doza
( ne glede na podatke o odzivnosti na nizje / visje doze)
potem z dvema ali tremi Ad-ji hkrati, po moznosti se doda se kak antipsihotik.
Ko smo ze pri tem, kje je racionala,/ logika/ da se pri depresiji, brez psihoticnih
potez, uporablja antipsihotik, kot je olanzapine?
pomanjkanju dokazov oziroma kljub nasprotnim dokazom?
Pomanjkanja serotonina ni mogoce dokazati, ker serotonina v mozganih ni mogoce izmeriti
in ker ni nobene indikacije, kaksna raven serotonina je normalna.
( v raziskavah se merijo metaboliti v krvi, urinu in spinalni tekocini.)
Ali ste v svoji praksi kdaj slisali za pacienta, ki bi mu merili raven serotonina?
Kljub pomislekom, ki so bili se pred zmagoslavnim nastopom Prozaca ( 1988)
se je ta teorija promovirala zaradi dolocenih koristi. Poleg financnih koristi od farmacevstskih druzb
( vsaj v Ameriki je dokazano tako, v Sloveniji pa recimo da ni tako, ker je zdravstveni sistem drugacen, vendar zakaj kljub temu slepo sledimo ameriskim smernicam?)
je korist za psihiatrijo v modelu bioloske abnormalnosti - s tem se psihiatrija distancira od
pogovornih terapij in se doloci kot klinicna, znanost.
Kaj pa korist za pacienta? Recimo, da se mu olajsa obcutek krivde - z mano je nekaj medicinsko,
biolosko narobe, ni vse samo v moji glavi, gre za kemicno neravnosvesje - ceprav je tudi to sporno.
Raziskava na dveh skupinah studentov z depresijo je pokazala, da je tista skupina, ki so ji povedali,
da gre za kemicno neravnovesje in so jemali ustrezna zdravila, bila veliko bolj pesimisticna
glede izida svoje bolezni.
Ko so podatki o nevzdrznosti teze o kemicnem neravnovesju zacli cedalje bolj neprijetno prihajati na plano, so se stevilni eminentni psihiatri izmotavali na razlicne nacine - ces da je bila " samo urbana legenda",
"ni bilo misljeno dobesedno", "majhna bela laz" itd.
Pravzaprav res - kaj je narobe z majhno belo lazjo, ce pa antidepresivi delujejo in pozdravijo depresijo?
( ali pa jo naredijo znosno?)
V bistvu nic narobe , vendar:
antidepresivi ne delujejo tako dobro, kot je oglasevano
( po zgoraj omenjeni zbirni raziskavi I. Kirsch - antidepresivi prekasajo placebo za 1.8 tocke po
Hamiltonovi ocenjevalni lestvici -Hamilton Rating Scale of Depression (HRSD)
http://journals.plos.org/plosmedicine/article?id=10.1371/journal.pmed.0050045
Ce je pacient preprican, da so mu antidepresivi "popravili" neravnovesje, ima manj iniciative in
motivacije, da razresuje svoje zivljenjske probleme, ki ticijo izza depresije.
Ce / ko antidepresivi prenehajo delovati, se poskusi z drugim, pa tretjim, zvisa se doza
( ne glede na podatke o odzivnosti na nizje / visje doze)
potem z dvema ali tremi Ad-ji hkrati, po moznosti se doda se kak antipsihotik.
Ko smo ze pri tem, kje je racionala,/ logika/ da se pri depresiji, brez psihoticnih
potez, uporablja antipsihotik, kot je olanzapine?