Pozdravljeni,
stvari niso črno-bele in je včasih težko ločiti pomembne od nepomembnih podatkov, še bolj se mi zdi sporno, kadar raziskave beremo z namenom, da najdemo dokaze za svoja prepričanja. Zato je treba ohraniti hladno glavo in spremljati dogajanja odprtih misli in pripravljeni tudi na presenečenja.
Zaenkrat so študije pokazale, da so antidepresivi učinkoviti v primerjavi s placebom, pri nekaterih je ta razlika bolj, pri drugih manj pomembna, ampak je statistično pomembna, sicer jih ne bi uporabljali. Njihova učinkovitost, sicer ni tolikšna, koliko smo si vsi želeli in upali, da bo. Ampak, je jasno, da so pri hudih depresivnih epizodah bolj koristni, pri blagih do zmernih manj. Kar je pogosto tudi pri drugih zdravilih, kot so recimo zdravila za zmanjševanje ravni maščob v krvi.
Če vemo, da je huda depresivna epizoda resna motnja, pri kateri so samomorilna nagnjenja bolj pravilo kot izjema, mislim, da se strinjate, da je tudi minimalno izboljšanje dobrodošlo, ker gre za življenjsko ogroženost.
Pri blagih depresivnih epizodah, se strinjam, da obstajajo druge možnosti, in je psihoterapija, kot znanstveno utemeljena metoda pokazala enako učinkovitost kot antidepresivi (ampak govorimo o blagih do zmernih epizodah, pri hudih je običajno psihoterapija neizvedljiva).
Sprememba življenjskega sloga, pravilna prehrana, telesna aktivnost, izogibanje škodljivim razvadam so vse dokazano učinkovite metode, ampak, ponovno povdarjam, so izvedljive samo v blažjih primerih. In še takrat je običajno motivacija za psihoterapijo in spreminjanje življenjskega sloga bolj šibka.
Mislim, da je rešitev v sodelovanju in zaupanju med bolnikom in zdravnikom. Bolnik mora biti pravilno informiran o možnostih, o tem kaj lahko pričakujemo od zdravil, kakšni so možni stranski učinki in katere so alternative. Vsaj jaz se vedno držim tega pravila. Potem je tudi od posameznika odvisno, za kakšen načrt zdravljenja se bo odločil in v kolikšni meri je pripravljen sodelovati.
Ker se tudi sama zavedam, da zdravila niti približno niso vsemogoča, sem se odločila napisati serijo člankov na to temo. Uvodni članek je že na naslovni strani MedOverNeta. Prilagam vam link, če še niste prebral/a. Naslednji teden sledi članek o učinkih gibanja na zdravljenje in preprečevanje depresije. Mislite, da bo to kaj spremenilo? Ne vem, se pa splača poskusit.
Lep pozdrav,
stvari niso črno-bele in je včasih težko ločiti pomembne od nepomembnih podatkov, še bolj se mi zdi sporno, kadar raziskave beremo z namenom, da najdemo dokaze za svoja prepričanja. Zato je treba ohraniti hladno glavo in spremljati dogajanja odprtih misli in pripravljeni tudi na presenečenja.
Zaenkrat so študije pokazale, da so antidepresivi učinkoviti v primerjavi s placebom, pri nekaterih je ta razlika bolj, pri drugih manj pomembna, ampak je statistično pomembna, sicer jih ne bi uporabljali. Njihova učinkovitost, sicer ni tolikšna, koliko smo si vsi želeli in upali, da bo. Ampak, je jasno, da so pri hudih depresivnih epizodah bolj koristni, pri blagih do zmernih manj. Kar je pogosto tudi pri drugih zdravilih, kot so recimo zdravila za zmanjševanje ravni maščob v krvi.
Če vemo, da je huda depresivna epizoda resna motnja, pri kateri so samomorilna nagnjenja bolj pravilo kot izjema, mislim, da se strinjate, da je tudi minimalno izboljšanje dobrodošlo, ker gre za življenjsko ogroženost.
Pri blagih depresivnih epizodah, se strinjam, da obstajajo druge možnosti, in je psihoterapija, kot znanstveno utemeljena metoda pokazala enako učinkovitost kot antidepresivi (ampak govorimo o blagih do zmernih epizodah, pri hudih je običajno psihoterapija neizvedljiva).
Sprememba življenjskega sloga, pravilna prehrana, telesna aktivnost, izogibanje škodljivim razvadam so vse dokazano učinkovite metode, ampak, ponovno povdarjam, so izvedljive samo v blažjih primerih. In še takrat je običajno motivacija za psihoterapijo in spreminjanje življenjskega sloga bolj šibka.
Mislim, da je rešitev v sodelovanju in zaupanju med bolnikom in zdravnikom. Bolnik mora biti pravilno informiran o možnostih, o tem kaj lahko pričakujemo od zdravil, kakšni so možni stranski učinki in katere so alternative. Vsaj jaz se vedno držim tega pravila. Potem je tudi od posameznika odvisno, za kakšen načrt zdravljenja se bo odločil in v kolikšni meri je pripravljen sodelovati.
Ker se tudi sama zavedam, da zdravila niti približno niso vsemogoča, sem se odločila napisati serijo člankov na to temo. Uvodni članek je že na naslovni strani MedOverNeta. Prilagam vam link, če še niste prebral/a. Naslednji teden sledi članek o učinkih gibanja na zdravljenje in preprečevanje depresije. Mislite, da bo to kaj spremenilo? Ne vem, se pa splača poskusit.
Lep pozdrav,