bom kratka napisal:
Bom kratka, čeprav vem, da me boste napadali. Da nisem to pa ono..... pa kriva si sama..... Pa bi rada samo mir in neke odnose, ki vladojo med nami že ves čas.
Od doma sem šla pri 16-tih letih. Naredila šolo ob službi in oddelala svoje. Službo sem res imela rada in šok je bil, ko sem šla v pokoj.
Vmes sem se poročila in ločila (mož vse za druge, doma pa nič), spravila dva otroka do kruha.
Večino sem prigarala, prihranila.... nihče mi ni materialno pomagal.
Če pomislim za nazaj....res se ne spomnim, da bi si bili kdaj s starši blizu. Parkrat na leto smo imeli vljudnostne obiske, saj veste: pa najavi se prej.... pa potem ena sama muka, finoča. Nikoli nista pazila vnukov, nikoli nič vprašala...tako da nihče ni navezan na nikogar.
Živela sem svoj lajf. Nikomur težila, nikogar nič prosila. Pa je bilo včasih res hudo. Imam pa prijateljico, s katero si res pomagava. Z njo in njeno družino smo res pravi prijatelji.
Ko sem bila kdaj 'v riti', so bili oni vedno z mano, da sem preživela. Isto jaz njej/njim.
Otroka sta še kar. Jima pa vedno pomagam: z varstvom vnuka, z varstvom psa (čeprav mi je to muka), z darili in denarjem. Ničkolikorat sem vedno pri roki. Ker drugega moškega si nisem nikoli več nakopala na ramena!
Delata in živita po svoje. Pravilno. Nič se ne posvetujeta nič! Ko pa kaj potrebujejo, sem jaz molzna krava. Če oklevam, če nisem navdušena.... (sploh hči) utihnejo, kot da me ni.
Hčeri sem ....da najštejem: lani kupila šivalni stroj za 200 €, ker si je želela šivat. Vnuku so zapravili ves denar, ki sem mu ga dala ob rojstvu in kasneje za RD. Decembra posodila 1000 €.
Pa je potem tako jamrala, da sem rekla, da ni treba vrnit. Da se ne sekirat!
ZDAJ bi nekaj obnavljali in naj bi spet posodila. Pa sem rekla, da ne bo šlo v celoti, ker tudi sama mislim nekaj prenovit doma!
Nič hujšega! Niti oglasi/jo se ne - kot da me ni. Do naslednjič, ko bodo (verjetno) rabili varstvo za vnučka. :(
Res imam dost tega. Ampak a veste, kako to boli?? Za ves ta (PREKLET) denar bi jaz lahko kam šla.
Z njimi (itak vedno vse jaz plačam, če kam gremo) in z vnukom!
Ne kupujem si cunj, jem 'skromno' - zato imam! Ven grem z biciklom (imam tudi avto), ne posedam pri kavici v lokalih.... gledam akcije. Mah - nisem pa škrta ali brezglavo zapravljiva!
In ZDAJ še starši. Ko bi končno rada živela v miru, po svojih željah, mi še onadva povzročata slabo vest. Nikoli se nismo preveč družili - sem že napisala. A zdaj - pa sta še vedno vitalna - "ju premalo obiskujem, nič ne pomagam....!" Sinoči sta me tako znervirala, da me je celo noč tlačila mora.
In prvič v življenju sem se zbudila s takim glavobolom, da sem rabila par ur, da sem šla lahko ven!
In zdaj jaz premišljujem - a si končno zaslužim svoj mir? A me lahko pustijo pri miru? A imam lahko svoj ritem, svojo družbo, svoja veselja? A se moram sekirat, da sem slaba? A sem egoist?
A moram ves čas živet tako, kot si želijo 'moji najdražji'??
A bom svinja, če se jaz ne oglasim cel mesec in grem po svoje? Če se ne oglasim nikoli več.....
Tako kot si napisala nam, napiši pismo tudi njim, mogoče se jih bo dotaknilo ko bodo brali in komaj takrat razumeli kaj ti počnejo. Veš, če se odločiš, da jim v obraz poveš, to kar čutiš, se zna zgoditi, da boš preveč čustvena in bo prišlo do besed, ki jih ne bi nikoli rekla in bi namesto reševanja problema v korist vseh, dosegla le to, da zapreš vsa vrata. Pismo, v katerem opišeš svoje videnje je dober pristop. Prvič, ker boš pisala z razumom, nihče ti ne vstopa v besedo in te ne provocira in vsako besedo preden jo napišeš imaš čas, da premisliš, kako jo bo bralec razumel. Tisti, ki bo pismo bral, ga bo bral v miru, določene stvari si lahko prebere večkrat in z treznim razmislekom bo razumel kaj si točno želela povedati. In potem lahko sledi konstruktiven pogovor.
Verjamem, da oni sploh ne razumejo, da te izkoriščajo, ker jim nikoli nisi rekla ne.
Probaj s pismom, kjer boš opisala tvojo ljubezen do njih in tvojo pravico do lastne sreče
Srečno
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 29 Apr 2016 07:41