Pozdravljeni,
Stara sem 33 let in imam življenje polno žalosti, trpljenja in samote. Že kot majhen otrok sem trpela za raznimi fobijami in strahovi, tako da sem že od rane mladosti pa do konca pubertete obiskovala psihiatre. S starši se ne razumem, mama je velik panik od nekdaj je paničarila za vsako stvar če sem padla ali se urezala je bil joj tako da sem že od malega bila vsa prestrašena če se mi je kaj zgodilo. Pred leti sem zelo trpela zaradi hudih paničnih napadov kjer mi je pritisk zelo narasel, srčni utrip prav tako , meglilo se mi je pred očmi, v rokah nisem imela moči, težko sem dihala skratka grozni občutki, ki so se pa šee stopnjevali ob napadu zaradi strahu pred kapjo oz izgubo zavesti. Takrat sem jemala Helex in Cipralex, Helex le ob napadu, Cipralex pa 2 leti redno. Imela sem tudi partnerja ki me je več let psihično in fizično zlorabljal, poniževal in pretepal. Stanovanje sem si uredila pri starših v mansardi - velika napaka, ki jo drago plačujem. Z leti je moj odnos z očetom postal nevzdržen. Oba starša sta brezposelna, zdrava in kako se naj izrazim polna hudobije in živita samo za to da vidita mene kako trpim, kreganje pri hiši jima je v veliko veselje in užitek. Sama nimata drugega dela in hranita svoj ego - ker sta oba ostala brez zaposlitve že pred leti, delodajalci so ju zelo poniževali, s tem da mene trpinčita in ponižujeta. Oče me zelo zmerja brez razloga, nobene stvari ne naredim prav, še avtomobila prav ne parkiram. Imam 2 sina z drugim partnerjem, ki pa je veliko odsoten zaradi dela, tako da sem z otroki veliko sama, to je pa za starša tudi priložnost da me maltretirata. Trenutno končujem drugo porodniško, prvi sin pa je že star 9 let. Prvega sina imata moja starša rada, drugega pa imata za vsiljivca in ga ne marata. Ne smeta ga videti, posebej oče, če pa ga moja mama slučajno carta pa je že ogenj v strehi, saj postane ljubosumen in začne treskati z vrati, me zmerjati...Pred tremi leti mi je umrl otrok in takrat sem se dokončno zlomila, pri nikomur nisem imela opore, z nikomur nisem mogla iskreno govoriti. Hodila sem k psihiatrinji kjer sem govorila samo jaz nato mi je predpisala antidepresive in odšla sem domov brez nasveta, lepe besede, pomoči. To terapijo sem upostila, saj se lahko doma sama pogovarjam s sabo na tak način. Starša sta takrat če sem se želela pogovarjati rekla da nisem ne prva in edina ki se mi je to zgodilo, partner o tem ni želel razpravljati ker je rekel da samo podoživljam vse ponovno in da vedno znova o tem ne bo govoril, tako da sem ostala sama z sabo. Tudi druga nosečnost je bila težka, več mesecev sem preležala, oče me e medtem poniževal, zmerjal in mi želel splav, starejšemu sinu govoril da bo mama povrgla in da sem čisto vampasta. Ne vem kako sem preživela sama vse dni v postelji z svojimi mislimi do konca. Otroka nihče ni prišel v bolnico pogledat od njiju čeprav sem edinka. Če me starša slućajno vidita ko pridem domov takoj bežita v drugp sobo ali pa se odpeljeta od doma. Veliko stvari me skrbi, tudi v službi imam velike težave z mobingom, ne vem na katero delovno mesto se bom vrnila in v kateri kraj me bodo poslali. Verjeto v najbolj oddaljen saj želijo da službo sama pustim in jim tako prihranim stroške.Plačo imam zelo nizko minimalno, diplome mi ne priznajo, delam za peto stopnjo, plača mi znese 530 eur. Od tega plačujem še 200 eur kredita za mansardno stanovanje. Skrbi me tudi za varstvo otroka, saj bom verjetno morala delati skrajšan delovni čas , mama mi otroka noče paziti, vrtec ne vem ali bom dobila. Sem v veliki stiski predvsem zaradi odnosa očeta, rada bi se odselila pa se nimam kam, saj me bremeni kredit pa še stanovanje smo si ravnokar uredili. Ko smo si ga urejali so bili odnosi ok, prav želela sta da smo tu, saj sem edinka, sedaj pa to, kot da se mi maščujeta in sta želela da ostanem doma , da se lahko nad nekom znašata. Enkrat sem celo poiskala pomoč na policiji, pa na koncu nismo nič ukrenili, takrat je oče grozil da me bo ubil, vame je vrgel nož, ki pa je pristal v mizi. Policist je rekel, da lahko očetu izda nalog proti približevanju kar bo težko izvedljivo saj stanujemo pod isto streho, lahko mu izrečejo denarno kazen ali odpeljejo za 3 dni, vendar ko se bo vrnil mi ne morejo zagotoviti 24 urnega varstva. Sem zelo potrta, čustveno uničena, nesamozavestna, ne znam se odklopiti da ne bi o teh stvareh razmišljala, da me ne bi prizadele. Prosm vas za kakšen nasvet ker sem trenutno v slepi ulici. Tudi če z nikomer od staršev ne govorim je prepir zmeraj, saj oče razbija z vrati, zmerja ali pa vpije brezveze in je grozen občutek iz dneva v dan živeti z vedenjem da si nekomu v napoto, da ti želi smrt in vse slabo in te sovraži. Večkrat sem se z očetom poskušala pogovoriti pa mi je le zabrusil, da naj že dojamem da me ne mara, da ga spominjam na njegovo mater in da me sovraži. S svojo mamo ni imel dobrega odnosa. Vem da je rešitev odhod od doma, ki pa trenutno ni izvedljiv saj sva z partnerjem vložila vse prihranke v stanovanje, partner pa tudi ne zasluži toliko da bi lahko vzela še kakšen kredit.
Stara sem 33 let in imam življenje polno žalosti, trpljenja in samote. Že kot majhen otrok sem trpela za raznimi fobijami in strahovi, tako da sem že od rane mladosti pa do konca pubertete obiskovala psihiatre. S starši se ne razumem, mama je velik panik od nekdaj je paničarila za vsako stvar če sem padla ali se urezala je bil joj tako da sem že od malega bila vsa prestrašena če se mi je kaj zgodilo. Pred leti sem zelo trpela zaradi hudih paničnih napadov kjer mi je pritisk zelo narasel, srčni utrip prav tako , meglilo se mi je pred očmi, v rokah nisem imela moči, težko sem dihala skratka grozni občutki, ki so se pa šee stopnjevali ob napadu zaradi strahu pred kapjo oz izgubo zavesti. Takrat sem jemala Helex in Cipralex, Helex le ob napadu, Cipralex pa 2 leti redno. Imela sem tudi partnerja ki me je več let psihično in fizično zlorabljal, poniževal in pretepal. Stanovanje sem si uredila pri starših v mansardi - velika napaka, ki jo drago plačujem. Z leti je moj odnos z očetom postal nevzdržen. Oba starša sta brezposelna, zdrava in kako se naj izrazim polna hudobije in živita samo za to da vidita mene kako trpim, kreganje pri hiši jima je v veliko veselje in užitek. Sama nimata drugega dela in hranita svoj ego - ker sta oba ostala brez zaposlitve že pred leti, delodajalci so ju zelo poniževali, s tem da mene trpinčita in ponižujeta. Oče me zelo zmerja brez razloga, nobene stvari ne naredim prav, še avtomobila prav ne parkiram. Imam 2 sina z drugim partnerjem, ki pa je veliko odsoten zaradi dela, tako da sem z otroki veliko sama, to je pa za starša tudi priložnost da me maltretirata. Trenutno končujem drugo porodniško, prvi sin pa je že star 9 let. Prvega sina imata moja starša rada, drugega pa imata za vsiljivca in ga ne marata. Ne smeta ga videti, posebej oče, če pa ga moja mama slučajno carta pa je že ogenj v strehi, saj postane ljubosumen in začne treskati z vrati, me zmerjati...Pred tremi leti mi je umrl otrok in takrat sem se dokončno zlomila, pri nikomur nisem imela opore, z nikomur nisem mogla iskreno govoriti. Hodila sem k psihiatrinji kjer sem govorila samo jaz nato mi je predpisala antidepresive in odšla sem domov brez nasveta, lepe besede, pomoči. To terapijo sem upostila, saj se lahko doma sama pogovarjam s sabo na tak način. Starša sta takrat če sem se želela pogovarjati rekla da nisem ne prva in edina ki se mi je to zgodilo, partner o tem ni želel razpravljati ker je rekel da samo podoživljam vse ponovno in da vedno znova o tem ne bo govoril, tako da sem ostala sama z sabo. Tudi druga nosečnost je bila težka, več mesecev sem preležala, oče me e medtem poniževal, zmerjal in mi želel splav, starejšemu sinu govoril da bo mama povrgla in da sem čisto vampasta. Ne vem kako sem preživela sama vse dni v postelji z svojimi mislimi do konca. Otroka nihče ni prišel v bolnico pogledat od njiju čeprav sem edinka. Če me starša slućajno vidita ko pridem domov takoj bežita v drugp sobo ali pa se odpeljeta od doma. Veliko stvari me skrbi, tudi v službi imam velike težave z mobingom, ne vem na katero delovno mesto se bom vrnila in v kateri kraj me bodo poslali. Verjeto v najbolj oddaljen saj želijo da službo sama pustim in jim tako prihranim stroške.Plačo imam zelo nizko minimalno, diplome mi ne priznajo, delam za peto stopnjo, plača mi znese 530 eur. Od tega plačujem še 200 eur kredita za mansardno stanovanje. Skrbi me tudi za varstvo otroka, saj bom verjetno morala delati skrajšan delovni čas , mama mi otroka noče paziti, vrtec ne vem ali bom dobila. Sem v veliki stiski predvsem zaradi odnosa očeta, rada bi se odselila pa se nimam kam, saj me bremeni kredit pa še stanovanje smo si ravnokar uredili. Ko smo si ga urejali so bili odnosi ok, prav želela sta da smo tu, saj sem edinka, sedaj pa to, kot da se mi maščujeta in sta želela da ostanem doma , da se lahko nad nekom znašata. Enkrat sem celo poiskala pomoč na policiji, pa na koncu nismo nič ukrenili, takrat je oče grozil da me bo ubil, vame je vrgel nož, ki pa je pristal v mizi. Policist je rekel, da lahko očetu izda nalog proti približevanju kar bo težko izvedljivo saj stanujemo pod isto streho, lahko mu izrečejo denarno kazen ali odpeljejo za 3 dni, vendar ko se bo vrnil mi ne morejo zagotoviti 24 urnega varstva. Sem zelo potrta, čustveno uničena, nesamozavestna, ne znam se odklopiti da ne bi o teh stvareh razmišljala, da me ne bi prizadele. Prosm vas za kakšen nasvet ker sem trenutno v slepi ulici. Tudi če z nikomer od staršev ne govorim je prepir zmeraj, saj oče razbija z vrati, zmerja ali pa vpije brezveze in je grozen občutek iz dneva v dan živeti z vedenjem da si nekomu v napoto, da ti želi smrt in vse slabo in te sovraži. Večkrat sem se z očetom poskušala pogovoriti pa mi je le zabrusil, da naj že dojamem da me ne mara, da ga spominjam na njegovo mater in da me sovraži. S svojo mamo ni imel dobrega odnosa. Vem da je rešitev odhod od doma, ki pa trenutno ni izvedljiv saj sva z partnerjem vložila vse prihranke v stanovanje, partner pa tudi ne zasluži toliko da bi lahko vzela še kakšen kredit.