Pozdravljeni!
Sem nova na forumu.. moja zgodba je dolga,pa se bom vseeno razpisala in upala na kaksno mnenje.
. Ze drugic sem zbolela za depresijo..10 let nazaj in zdaj. In vzrok je vedno isti, vedno so kriva custva. Sem clovek ki ful zadrzuje v sebi custva, predvsem jezo.nekako „pospravim“ vse v sebe in si recem da je ok in grem dalje.. Vem da delam napako,zdaj se mi to mascuje ze drugic! Prvic sem zbolela pri 23 letih,ko sem zacela zvezo z nekim fantom,in nekako so mi vsa potlacena custva iz prejsnje zveze privrela na dan..grozno!!!! totalna depresija,fantu sem tudi povedala,mi je stal ob strani..dobila sem zoloft in cez kak mesec ali vec je bilo ze boljse..na kar sem se tudi kasneje zaljubila vanj..prej nisem mogla..
Zdaj po 10h letih se mi dogaja spet isto..s partnerjem s katerim sem leto in pol ,sva ene dva mesca imela grozno krizo, kreganje na kreganje , ker sem jaz vedno nekaj nasla..seveda sem kriva sama za to kreganje ker sem prevec trmasta in vcasih imam obcutek da prav hocem bit nesrecna v zvezi da se pomilujem sama sebe kako sem boga in kako ni noben pravi zame! Imam obcutek da sama nardim tako da ni pravi zame.... kot da si ne dopustim biti srecna. .skratka vso to kreganje je v meni pustilo posledice.to je blo vsakodnevno, predvsem po tel.ali smsih... skratka prav en konstanten obcutek jeze v sebi in prav sovraznosti do ljubljene osebe.. to se mi dogaja vedno,prav ga zasovrazim,ga nocem videt..se po dva tedna niti nisva vidla ker sem trmarila in sem bla jezna. En dan je enostavno
pocilo.spreletelo me je ...obuctek od glave do zelodca,tak pekoc obcutek..ki sem ga ze poznala nazalost..depresija. Vedla sem da je zacetek konca zame..in spet isti obcutki ,...in vsak dan se je stopnjevalo,stiskanje v prsih,v zelocu, zacela sem slabo spat, se zbujala,hujsat...imele sem kot neke napade panike,se sama ne vem,zbujala sem se v strahu,srce mi je razbijalo nenormalno, in to vse ko sem pomislila na njega. Grozno!!!! na trenutke sem se pocutila kot da ne morem vec trezno razmisljat...
Tako da sva se malo oddaljila..nisva se vec videvala..niti spala skupaj,nisem mogla pa tudi on si vec ni zelel zaradi kreganja...in ga je vsa ta cudna situacija spravljala v stres in je reku da ne zdrzi vec tega pritiska. Tako da sva prekinila stike za en teden ali malo vec..
bil je kaksen sms sem pa tam... govorila sem mu samo da sem pod stresom zaradi vseh zalih besed,vsega kreganja in napetosti ki je vladala med nama.ceprav sem vedla da to ni stres,ampak mu nisem mogla povedat, zaradi njegove preteklosti ki jo je imel( punca je zaradi dolgoletne nezdravljene depresije nardila samomor, po 13h letih zveze ) zato nikakor ne sme zvedet za depresijo.
v tem tednu ko sva prekinila stike ,neverjetno kaj se je zgodilo, so vsi tej obcutki ZGINILI!!!! tako da jaz nisem vec razumela nic... ko mi je po enem tednu pisal sms da kako mu je hudo in vse da ne more brez mene se je spet zacelo..vsi isti obcutki so se vrnili... obcutek da se mi bo zmesalo.. Vsakokrat ko sem dobila ta napad teh groznih obcutkov ko sem bla z njimin tudi ko sem bila doma ali v sluzbi,( mocno stiskanje v prsih, v zelodcu,nemir,napetost,tesnoba...itd.) in vsakokrat ko sem bila z njim in se mi je to dogajalo sem se ga hotela resit...prav sem se hotela skregat da se ne vidiva vec ker je on tisti ki mi je to povzrocal...in veckrat sva se in mi je potem prav odleglo ker so tej obcutki izginili. Seveda on tega ne ve.
V tem casu ko se nisva videla sem sla do zdravnice vseeno, in zacela jemat antidepresiv
zoloft..pa ceprav se nisem vec pocutila tako depresivno ,samo grozno zalostno..edino na trenutke mi je se srce razbijalo .. Zdaj se videvava. Se vedno mu govorim da sem malo pod stresom zaradi nastale situacije,ker sva se malo oddaljila in tudi iz njegove strani cutim da mi ni vec tako blizu ceprav vem da me se ljubi,ampak pravi da ga nekaj bremza ampak me vsekakor noce izgubit. Lazje bi mi bilo da mu vse povem...vendar res si ne upam,kot pravim zaradi njegove preteklosti. Rada bi da bi me razumel in mi stal ob strani ampak mislim da mu ne bom. Mogoce nekoc..
Sem optimist,in verjamem v antidepresive in v to da bojo tej obcutki izginili..
v bistvu se se zdaj sprasujem ce je to prav depresija ali samo tesnoba,ali napadi ,,se zdravnica mi ni znala povedat.. upam da se bo cim prej to umirilo in da bom lahko imela spet normalno zvezo in da vse to ne bo pustilo prevec posledic. seveda se ob vsem tem tudi sama trudim,sportam ,s tem upam da mi bo kmalu bolje...
no to je moja dolga zgodba, vesela bi bila kaksnih mnenj in kaj mislite o vsem tem
lep pozravcek
Sem nova na forumu.. moja zgodba je dolga,pa se bom vseeno razpisala in upala na kaksno mnenje.
. Ze drugic sem zbolela za depresijo..10 let nazaj in zdaj. In vzrok je vedno isti, vedno so kriva custva. Sem clovek ki ful zadrzuje v sebi custva, predvsem jezo.nekako „pospravim“ vse v sebe in si recem da je ok in grem dalje.. Vem da delam napako,zdaj se mi to mascuje ze drugic! Prvic sem zbolela pri 23 letih,ko sem zacela zvezo z nekim fantom,in nekako so mi vsa potlacena custva iz prejsnje zveze privrela na dan..grozno!!!! totalna depresija,fantu sem tudi povedala,mi je stal ob strani..dobila sem zoloft in cez kak mesec ali vec je bilo ze boljse..na kar sem se tudi kasneje zaljubila vanj..prej nisem mogla..
Zdaj po 10h letih se mi dogaja spet isto..s partnerjem s katerim sem leto in pol ,sva ene dva mesca imela grozno krizo, kreganje na kreganje , ker sem jaz vedno nekaj nasla..seveda sem kriva sama za to kreganje ker sem prevec trmasta in vcasih imam obcutek da prav hocem bit nesrecna v zvezi da se pomilujem sama sebe kako sem boga in kako ni noben pravi zame! Imam obcutek da sama nardim tako da ni pravi zame.... kot da si ne dopustim biti srecna. .skratka vso to kreganje je v meni pustilo posledice.to je blo vsakodnevno, predvsem po tel.ali smsih... skratka prav en konstanten obcutek jeze v sebi in prav sovraznosti do ljubljene osebe.. to se mi dogaja vedno,prav ga zasovrazim,ga nocem videt..se po dva tedna niti nisva vidla ker sem trmarila in sem bla jezna. En dan je enostavno
pocilo.spreletelo me je ...obuctek od glave do zelodca,tak pekoc obcutek..ki sem ga ze poznala nazalost..depresija. Vedla sem da je zacetek konca zame..in spet isti obcutki ,...in vsak dan se je stopnjevalo,stiskanje v prsih,v zelocu, zacela sem slabo spat, se zbujala,hujsat...imele sem kot neke napade panike,se sama ne vem,zbujala sem se v strahu,srce mi je razbijalo nenormalno, in to vse ko sem pomislila na njega. Grozno!!!! na trenutke sem se pocutila kot da ne morem vec trezno razmisljat...
Tako da sva se malo oddaljila..nisva se vec videvala..niti spala skupaj,nisem mogla pa tudi on si vec ni zelel zaradi kreganja...in ga je vsa ta cudna situacija spravljala v stres in je reku da ne zdrzi vec tega pritiska. Tako da sva prekinila stike za en teden ali malo vec..
bil je kaksen sms sem pa tam... govorila sem mu samo da sem pod stresom zaradi vseh zalih besed,vsega kreganja in napetosti ki je vladala med nama.ceprav sem vedla da to ni stres,ampak mu nisem mogla povedat, zaradi njegove preteklosti ki jo je imel( punca je zaradi dolgoletne nezdravljene depresije nardila samomor, po 13h letih zveze ) zato nikakor ne sme zvedet za depresijo.
v tem tednu ko sva prekinila stike ,neverjetno kaj se je zgodilo, so vsi tej obcutki ZGINILI!!!! tako da jaz nisem vec razumela nic... ko mi je po enem tednu pisal sms da kako mu je hudo in vse da ne more brez mene se je spet zacelo..vsi isti obcutki so se vrnili... obcutek da se mi bo zmesalo.. Vsakokrat ko sem dobila ta napad teh groznih obcutkov ko sem bla z njimin tudi ko sem bila doma ali v sluzbi,( mocno stiskanje v prsih, v zelodcu,nemir,napetost,tesnoba...itd.) in vsakokrat ko sem bila z njim in se mi je to dogajalo sem se ga hotela resit...prav sem se hotela skregat da se ne vidiva vec ker je on tisti ki mi je to povzrocal...in veckrat sva se in mi je potem prav odleglo ker so tej obcutki izginili. Seveda on tega ne ve.
V tem casu ko se nisva videla sem sla do zdravnice vseeno, in zacela jemat antidepresiv
zoloft..pa ceprav se nisem vec pocutila tako depresivno ,samo grozno zalostno..edino na trenutke mi je se srce razbijalo .. Zdaj se videvava. Se vedno mu govorim da sem malo pod stresom zaradi nastale situacije,ker sva se malo oddaljila in tudi iz njegove strani cutim da mi ni vec tako blizu ceprav vem da me se ljubi,ampak pravi da ga nekaj bremza ampak me vsekakor noce izgubit. Lazje bi mi bilo da mu vse povem...vendar res si ne upam,kot pravim zaradi njegove preteklosti. Rada bi da bi me razumel in mi stal ob strani ampak mislim da mu ne bom. Mogoce nekoc..
Sem optimist,in verjamem v antidepresive in v to da bojo tej obcutki izginili..
v bistvu se se zdaj sprasujem ce je to prav depresija ali samo tesnoba,ali napadi ,,se zdravnica mi ni znala povedat.. upam da se bo cim prej to umirilo in da bom lahko imela spet normalno zvezo in da vse to ne bo pustilo prevec posledic. seveda se ob vsem tem tudi sama trudim,sportam ,s tem upam da mi bo kmalu bolje...
no to je moja dolga zgodba, vesela bi bila kaksnih mnenj in kaj mislite o vsem tem
lep pozravcek