Spoštovana dr. Fiket,
lahko bi pisala v brezkončnost. Upam da poznate zdravljenje oseb, ki razvijejo več oseb v sebi ter zdravljenje shizofrenikov in drugih motenj z pomočjo dnevnikiov, kot tudi kako vzpostaviti komunikacijo med temi "osebami" znotraj ene osebe, da bi ta lahko dekodirala svoje strahove, halucinacije, simbole, zgodovino in razumela kaj pomenijo besede "ubij" itd.
Priznam da je k meni nepričakovano v stanovanje prišla oseba, za katero vem da na skivaj, po navadi v hodniku stavbe, šepeta, se pogovarja z eno ekipo, pogosto se vse konča z pohitite, moramo zbežati, hitro, dejmo že.. En pogovor v stanovanju in prej nekaj slučajnih dobrososedskih interakcij na hodniku z vprašanji z kom se pogovarjaš, kdo so oni, zakaj bi ti nekdo prišel v sobo, česa se bojiš-tu so sami domači, zakaj ne moreš spati, se je razvilo v nekaj resnično obremenjujočega in bolanega. In to je bilo več kot preveč. Ker te glasove skriva in skuša biti nauzven čim bolj normalna, vsaj zdi se mi, se mi je zdelo nenavadno (mogoče igranje), da je pri meni, pred mano, govorila take stvari. Ok, je res, da bi se pogovorila z "njimi" morala vprašat da gre v wc,, tako da skupinskega pogovora ni imela z mano in pred mano, je pa pred mano predstavila različne osebnosti, da sem dobila vtis da ali zanalašč igra, ker hoče pozornost, kot pravi en del njene družine, ali slučajno podzavestho hoče biti kot člani njene družine, ali pa je resnično bolana, ne vem, enkrat se da v kožo ene osebe v družini, enkrat v vlogo druge itd in tu so še dva ali tri, lika, ki jih ne poznam. Se pa spremeni drža, obraz (razvlečen, odprta usta itd), mimika obraza in telesna govorica, do neke mere tudi glas, ne pa izrazito. Izrazite spremembe glasu je imela ko je vpila moje ime iz dvorišča, iz stopnišča, iz svojeg stanovanja prek stene v moje, in ko je trkala prek te stene, na vrata, ali zvonila na pralafon ali na telefon kljub temu da sem ji že povedala da se zaradi takratnih groženj ne upam več biti zraven nje dokler ne razčisti kaj ju muči in se neha vedeti agresivno ali dokler ne spije zdravilo. To da je kljub temu ustrajala mi je dalo občutek ogroženosti. Njena družina, razen osebe z katero stanuje, sebe ne prepozna v njenem obnašanju, torej pravi da nikoli niso tega videli, namreč vedno je nesramna, ima arogantne in zabavne pripombe in je vedno egoističnega značaja, glasna in agresivna. Ne vem, do mene ni bila nikoli taka, oz pred leti, dokler ji nisem povedala da ko tako vpije in razbija bodo sosedi mislili da ni stabilna in jo bodo odpeljali ker se bodo bali takega rompanja. Potem z mano nikoli tega visokega tona, leta in leta. Imeli pa smo malo interakcij. Seveda mi je bilo grozljivo, da je samo meni in osebi z katero stanuje, pokazala več plasti sebe.
Še bolj strašno se mi je zdelo to, da vem, da se do neke mere zaveda, da v moji prisotnosti nikakor ne sme razbijati na moja vrata niti na svoja vrata, da ne sme kričati niti moje ime niti kaj drugega, tako da se mi v enem trenutku že smilila ko je nežno trkala na okno (sosedovo), ker je mislila če bo trkala na svoja vrata da bom klicala policijo, kar sem zagrozila ker je razbijala kljub temu da je videla da kličemo nekoga da ji odpre vrata. Ker so se glasovi spreminjali v takšne in drugačne, sem dobila občutek da ne dela tega ker hoče biti agresivna, ampak da spemeni vlogo kot da je druga oseba, in da ta oseba z drugim glasom ni bila pri zavesti, ko je osebi z prvim glasom povedano da že kličemo, da ji bodo takoj odprli vrata. Možnost je tudi, da vidi da nekdo ima telefon v roki in da ta trenutek ne sliši da govoriš sej kličem, da se ji kaj drugega roji po glavi, kakšna grožnja v hodniku in v paniki hoče zbežati in zato se ne zaveda svoje moči oz. da bo spet razbila vrata.
Seveda se v tej zgodbi ne vidim kot noben rešitelj, se pa počutim nemočno in frustrirano in mi je groza ko se nekaj otroku zgodi, da mu mati ne verjame in da se mati o temu ne pogovarja z njim in ja, tukaj je mati, tista, ki bi prva morala z njo komunicirati čimveč, takrat ko je na tabletah, da izvleče vse travme, zamere, vse kar se da rešiti ker nerešeno dela še hujše probleme. Ne vem, zakaj je teško vprašati zakaj lajaš? Kaj ti predstavlja ta lavež, ta kuža? Kaj hoče povedati? Česa se bojiš, varne smo, nimamo bogatstva v stanovanju, nihče nam ne bo udrl notri. Zakaj tega ni? Na moje tako vprašanje, "zdrava" sostanovalka odgovori "ker smo tako zelo bogate in nas lahko oropajo". Kaj bo potem tista bolana mislila? Kako naj se bo počutila varna? Noben se ne postavlja v njeno kožo, noben. Obračajo na hec, na obtoževanje. Noben ne more lepo vprašati pomirjujočim glasom česa se bojiš, z tabo smo, vse je v redu, nobenega ni, smo preverili, vsi arogantno "kaj spet izmišljaš, hočeš pozornost, kaj te bodo oropali, dolgčas ti je in misliš da je tudi nam".
Odkar sem osebo nekako distancirala od mene, češ da ko bo kričala itd nočem biti blizu, od takrat me kliče mehkim glasičem in potem ga spremeni v svojega, globokega. Ker ne more dobiti sestanek z mano, ga si še bolj želi izsilit na tak ali drugačen način.
Predvčerajšnjim je bila zame groza in takrat sem definitivno rekla da selim vstran, namreč vse tiho je bilo v njihovem in mojem stanovanju, kar ni nikoli, in tema tam kje so po navadi luči in ta oseba je prvo lajala nežno kot žalosni kuža in potem pela pesmice tiho in nežno in govorila dej prosim te dejči, zbudi se. Potem je šla 6x ven iz stanovanja in 6x notri, ne vem če več, toliko da sem jaz slišala,. Večkrat je ponovila ko je šla ven "nič ne bo". Nič kričanja po hodniku, samo tiho iskanje ključev in ponavljanje zamišljani "ekipi" da morajo hitro notri. Nič razbijanja vrat, samo tiho nestrpno iskanje ključev z šepetanjem, tako kot govori nekdo iz njene družine, nič kaj podobnega njej.
Imela sem resnično občutek da je ubila svojo sostanovalko in ko sem vprašala ostalo družino če jo pokličejo, se na telefon ne oglaša noben skoraj cel dan in sem vprašala kdaj so nazadnje videle to žensko, in ko sem povedala da mi je ob polnoči nekdo znotraj tistega stanovanja trkal na steno ampak sem mislila da je ta bolnica, in se nisem odzivala, so vsi bili v paniki ko so videli da ni ne glasu z tv-a, ki je pretirano glasen po navadi, ne luči. In jaz in oni so imeli po en neodgovorjen klic in kot zanalašč se noben od nas ni oglasil, nekdo ni slišal, nekdo si ni upal itd. Čez pol dneva takega vzdušja, ko si nihče od familije ni upal iti preveriti kaj je z njihovo sorodnico, me pokliče "zdrava" sostanovalka te osebe.
Znorela sem na njo, vprašala sem zakaj se cel dan ne oglaša na telefon, da sem jo klicala x krat in vsi ostali, da sem že mislila da jo je fentala. In ona samo tisti obrambni smeh hihihi. Takrat sem si rekla, adio pamet, zdej tudi če en teden ne pride nihče tja in če nekdo zgnije, mene zraven ni. Njih sploh ni briga kako to vpliva na druge. Ta zdrava oseba po navadi gre zjutraj 2x ven in takrat poleg vsega ostalega, ni šla niti ven niti povedala ene besedice cel dan. V starih hišah se vse sliši in ko slišiš živalske zvokove (v družini so sicer imeli tudi psa, ki je edini spravil v preteklosti iz bolniške postelje na noge to osebo), ko slišiš v naenkrat tihem stanovanju petje uspavank kot v psiho filmu, ko mene nekdo teden dni kliče čez stene ko rečem da si ne upam imeti interakcije, da mi čez steno kriči moje ime in oo kuku, tukaj sem vauuu uuu, kuku. In to da čez en-dva dni apsolutne tišine, nehanja z ropotanjem po stenah, nehanja z razbijanjem vrat in vpitjem, nehanja z prižganimi lučkami in vsemi zvoki, da nekdo kot da joče kot da skuša nekoga zbudit , to meni ni normalno da se na to zdrava oseba nasmeji, tudi če je obrambni smeh. Nič se takrat na to z njo ni menila. Vem, ker se vse sliši. Vmesne stene so kot iz kartona. Sliši se že prdec, če moram tako grdo reč. Meni ni normalno da sostanovalec glede teh glasov ne vpraša nič. Psihijater bo toliko manj, sej dobi plačo tudi če ne vpraša, pa tudi nebo se mu odprla da bo prišel do tega, če dobi samo zdravila.
Res, da bi jim bili potrebni pogovori, eni in drugi, ampak jaz nisem strokovna oseba. Dala sem linke na zdravnike, ki so zdravili tako, da je bilo brez zdravil, ogromno osebne in analitične podpore, razlage kaj vse dnevnik lahko naredi, kako ga se piše da se osebnosti znotraj ene osebnosti razumejo in vejo kaj dela ena in kaj druga, da se ena zaveda zakaj ji je druga razrezala zapestje, kje je bila včeraj, kaj je počela..., da se zavedaš simbolike slik, ki ti prihajajo, zvokov, halucinacij, strahov, da znaš to interpretirati. In družina reče da oni to ne morejo njej povedati, da to moram jst ker nisem družina. Ni šans več. Jaz ne riskiram več. . Žal ko institucije ne vidijo da se oseba ne odpre psihijatru in družini in ko se noben od teh najbližjih ne more prilagoditi temu, potem ne morem niti jaz. Pa smo lahko vsi egoisti. Juhu in ta svet.
P.s. sama bi lahko bila zelo shizofrenična ali pa ne, mogoče samo tista z več oseb v sebi, nekje 30 takih oseb bi lahko bilo, glede na to da ni bilo družine in institucij ob strani, le če nebi bila kot otrok tako blazno verna in če nebi imela vso življenje blazno veliko za početi. Mogoče to še utegnem razviti (Bog ne daj), čeprav mislim da sem večino travm predelala in dokler je ena stabilnost, upam da to ne pride na dan. So pa bolnišnice specializirane za reševanje teh zadev z pomočjo timov psihijatrov, ko vidiš njihovo delo, misliš da so bogovi, kapa dol. Ampak naš sistem ne omogoča zdravljenja travm na človeški način. Žal. V moji vasi je 6 takih oseb in vas je mala, če vzamemo da poznam zelo malo oseb, bi se reklo da je to ogromno število, ki bi se lahko zmanjšalo, če bi se posvetili psihoanalizi namesto zdravilom.
o-o, trka mi na vrata. Pozdrav bralcem.